Pajzl

… bi mu bilo ime Scott Capurro. Na včerajšnjem zaključku Panča je bil Capurro edini zares smešen komik. Perica je sicer predlagal milejše kritike neuspešnih komikov, zato se bom poskušal zadrž….. TO JE BIL PODEN!!!!!

Resnično sem si želel, da bi lahko naše pohvalil in da bi me včeraj nasmejali, vendar je šlo od ponedeljka na žalost le še navzdol. Toleriram slabe dni sicer dobrih komikov (npr. Pižame), ne razumem pa kako je mogoče, da Dušanu Tomiču nihče ne pove, da ne zna imitirati¹ in da nekemu bizarnemu Madžaru nihče ne razloži, da stand-up pač ne pomeni govorjenja enega vica za drugim na odru. Prijatelj, ki je z mano gledal to polomijo, je lepo povedal: “Samo še eno domačo zašpila, pa bo mera popolna.”

Ampak Scott je pa navdušil. Tip (no, napol baba) ima ravno takšen humor, ki ga najbolj obožujem – neposreden in politično nekorekten. Navsezadnje gre za komedijo in njegov namen ni nikogar užaliti, zato so še tako krute fore (vsaj od sproščenega dela publike) izzivale gromek smeh. Ne le, da je pošteno obdelal različne rase in spolne usmerjenosti, celoten program je prilagodil Slovencem in večkrat namočil tudi Hrvate. Malo spominja na lik Jacka iz Will and Grace, med komiki pa bi ga zaradi neposrednosti (rasizma, antisemitizma in podobnih politično nekorektnih zadev) primerjal z Liso Lampanelli, na trenutke pa ga je tudi odnašalo v globine kot Eddie-ja Izzarda.

Kljub pizdakanju sem vesel, da se je Panč prijel in organizatorjem želim, da naslednje leto nafilajo še kakšen večji prostor (Križanke?). Le Madžarov se izogibajte.

1. Frank Caliendo je nekoč izjavil, da en sam lik študira tudi štiri leta [↩]

Od treh dni mi je uspelo uloviti dva in lahko rečem, da so se Tin, Tešky in družba potrudili narediti dober festival z odlično zasedbo. V nedeljo sem žal moral obisk ljubljanskega gradu spustiti, ampak sem si zato obljubil, da preostalih treh dni ne bom.

Posameznikov je preveč, da bi se lotil vsakega posebej, čeprav je sprva bil to moj namen, zato bom izpostavil le nekaj zanimivejših, med katerimi pa letos definitivno izstopajo Hrvati.

Domagoj Pintarič
Znano ime med ljubitelji stand-upa v Sloveniji, kljub temu pa sem ga včeraj videl prvič. Od njega sem si obetal veliko in to tudi dobil. Domagoj ima samozavesten in precej izpiljen nastop, odlične fore in zelo očitno dobro (teoretično) podlago, kako se pelje dobra rutina. Karikira čisto vsakdanje stvari in ravno ta tip komedije meni najbolj sede. Zakon je in še ga bom z veseljem šel poslušat.

Ivan Šarić
Še ena zvezda. Pozna se mu televizijska kilometrina in trdo delo. Na lanskem Panču sem opazil ogromno razliko med našimi komiki ter profiji kot sta bila noro dober Ian Stone in sicer po forah povprečni Al Pitcher. Naši so se malo lovili, medtem ko sta gosta samozavestno osvojila publiko. Takšen je tudi Ivan, ki je nastop izpeljal brezhibno, sicer z nekaj bolj dolgočasnimi forami, ampak kljub temu vrhunsko, primerljivo z izkušenimi ameriškimi klubskimi mački.

Perica Jerković
Do nedavnega je bil Perica na drugem mestu moje osebne lestvice slovenskih komikov. Po včerajšnjem nastopu in današnji polomiji Vida Valiča pa je gotovo prvi. Všeč mi je njegov stil in še vedno ne vem, ali ima res tremo, ali se samo dela, da je malo zmeden. Spoštujem komike, ki naštudirajo ogromno materiala, se naučijo bistvena pravila stand-up komedije in imajo inovativen nastop. Perica je razturil že s prihodom na oder in poskrbel za višek večera z domiselno foro s playbackom/branjem misli.

Vinko Šimek
Jp, Jaka Šraufciger. Priznam, da sem bil zelo skeptičen glede njegovega nastopa, ker od predstave 5moških.com in sramotnega nastopa tastarega Cavazze ne verjamem v stare mačke slovenske “komedije”, ki stand-up očitno podcenjujejo, saj so verjetno mnenja, da to za nekoga, ki zna odigrati kralja Learja, pač ne sme biti nek kunšt.
Šimek me je prijetno presenetil z dvema tretjinama svojega nastopa, kjer se je brezkompromisno in ostro, že skoraj po zgledu Lise Lampanelli lotil politikov, pedrov, Vike Potočnik… Okej, izpiljen nastop sem od človeka z njegovo kilometrino tako ali tako pričakoval. Škoda je le, da je dober vtis pokvaril s precej debilno pesmico na temo politične scene in kar malo nerodno je postalo, ko je ob pretihi glasbeni podlagi krulil v mikrofon.

Marina Orsag
Edini poklicni komičarki med nastopajočimi Hrvati se pozna, da si s stand-upom služi kruh. Resda sem jo na trenutke malo slabo razumel, ampak na splošno je nastop izpeljala rutinirano v stilu Ellen DeGeneres (vključno s priznanjem, da je lezba). Na odru ne izbira besed in sproščeno svinja gor in dol, kar meni neizmerno paše, ker ne maram komikov, ki pazijo na jezik. Kakšen “jebote” in “koji ti je kurac” sem in tja lepo začini vzdušje in Marina svinja z občutkom. Upam, da posname kakšen DVD.

Vid Valič
Razočaranje festivala. Danes je v noro vroči Cvetličarni nastopil kot zadnji, saj so organizatorji očitno šli po načelu “najboljše šparaj za konec”. Pred njegovim nastopom se je prav nemarno uscalo, kar je sicer znižalo temperaturo v dvorani iz 68 na 62 stopinj, ampak hkrati tudi vzbudilo skrb za polurno stanje na dežju v koloni za plačilo parkirnine. Ker je Valič bil tako zelo zanič, sem kakšnih 10 minut pred koncem spokal do parkomata. Vida sem prvič videl, ko je še kot dokaj neznan komik nastopil v Rožni dolini in takrat je trgal gate. Očitno je obratno sorazmerno s televizijsko kariero (in rastjo čupe) šel njegov smisel za humor. Saj ga še ima, le občutek imam, da se mu ne da več truditi in da misli, da se mu bo folk režal le zato, ker je on pač Vid-Slovenijaimatalent-Valič. No, danes Vid ni imel talenta in škoda je, da je na edinem pravem slovenskem stand-up dogodku vse skupaj pošteno zajebal s šlampasto pripravljenim materialom.

Ostali so bili precej povprečni, nekateri zato, ker so nastopali prvič (in za prvič precej dobro), drugi (junaki debilnih resničnostnih šovov) pa zato, ker spravijo občinstvo v smeh le z ukradenimi forami in bedarijami na prvo žogo.

Bomo videli, kako bo jutri. Program obeta!

… ali Kako je Megafotr pogledal v svoje gene.

Vse se je začelo, ko sem pred mesecem dni neprostovoljno obtičal v Londonu.

Med obtičalimi Slovenci je bil tudi ustanovitelj slovenskega podjetja Genelitik, ki nudi genske analize, na podlagi katerih potem izdelajo personalizirana prehranska priporočila, ki nam bajskom pomagajo k bolj zdravi prehrani in življenju nasploh.

Test se opravi dokaj preprosto – po pošti dobiš vatirano palčko, s katero si eno minuto šariš po ustih in nato ta zdriz daš v epruvetko in vse skupaj pošlješ nazaj po pošti. V roku nekaj dni dobiš nazaj po pošti lepo oblikovano knjižico, v kateri je tvoja analiza enajstih genov, ki so najbolj povezani s pridobivanjem odvečne telesne maščobe. Brošura lepo razloži vlogo posameznega analiziranega gena ter zraven poda prehransko priporočilo (npr. povečajte vnos polinenasičenih maščobnih kislin). Ker seveda ne vem, kaj pomeni polinenasičena maščobna kislina (vem samo, da je zagotovo ni v Olimpijinem mesnem bureku), je zraven še seznam jedi, ki to stvar vsebujejo.

Na prvi pogled test ne ponudi nič, kar že ne bi vedeli. Izogibaj se cukru, jej čim manj nasičenih maščob blablabla. Dodana vrednost testa je v tem, da te stvari malo bolj razdela. Nekateri ljudje potrebujejo več polinenasičenih maščobnih kislin (here we go again…), drugi manj. Po domače povedano to pomeni, da nekaterim srečnikom ni treba navsezgodaj zjutraj goltati kapsul ribjega olja (ali ga – bognampomagaj – piti na žlico), medtem ko se meni potem v službi riga po sardinah. In očitno se mi še premalo. Drugače povedano, še vedno se moramo držati splošnih priporočil za zdravo prehrano, test pa nam le pove, katera priporočila lahko delno ignoriramo in katera moramo še posebej upoštevati.

Test analizira genotip, kjer izvemo kateri gen smo podedovali po kom od staršev. Na podlagi teh podatkov nato dobimo priporočeno dnevno dozo kalorij za hujšanje (ob predpostavki, da poprej pošteno povemo svojo kilažo, oziroma v mojem primeru prej tonažo ali izpodriv kot se za čezoceanke in po teži meni sorodne stvari spodobi) ter navodila, kako zmanjšati ali povečati aktivnost določenega gena.

In kako zelo zjeban je moj DNA? Priporočila se presenetljivo (kako tudi ne) skladajo z mojo krvno sliko. Trigliceridi me bodo spravili v grob, povečati moram vnos vitamina E in resveratrola (to moram še poguglati) ter požreti manj maščob (burek light anyone?).

Res bi lahko le na en velik list napisali “MANJ ŽRI, PRAŠIČ” in bi to držalo, vendar je motivacija dosti višja, če imaš nekje na papirju zapisan recept le zate.

Po dveh urah in pol čakanja v vrsti pred londonskim Apple Storu, sem 25. junija, torej dan po uradnem lansiranju, postal lastnik novega iPhona. Načeloma ne spadam med early adopterje, tokrat pa je izjemi botrovala stavka francoske kontrole letenja, ki je povzročila, da sem na stroške EasyJet-a prisilno še 4 dni bival v Londonu. Ker pač nisem imel kaj pametnejšega početi, sem šel malo stat v vrsto.

Dve uri in pol sta sicer minili precej hitro. Čakajoči v vrsti smo bili neke vrste turistična atrakcija in z nami so se slikali turisti, intervjujali so nas novinarji angleških televizijskih hiš, zaposleni v Apple Storu pa so se trudili, da je čakanje bilo čim manj mučno. Delili so nam vode in senčnike, starejšim pa nudili stole. Neka prijazna punca pa je hodila sem in tja, njena edina zadolžitev pa je bila small talk s čakajočimi.

Že med čakanjem sem na Facebooku objavil svojo nakupno namero in v roku 15 minut sem prejel vsaj 10 naročil. Problem je bil limit na mojih kreditnih karticah ter omejitev Apple Stora, saj so lahko eni osebi prodali največ dva telefona. Dva sem tudi vzel (ne, ne prodam drugega, ker ga že ima sodelavec).

Okej, rivju.

Morda bom zvenel kot fanboy, mogoče to tudi sem, ampak telefon res nima konkurence. V bistvu sem mnenja, da že model 3G (ne S) še vedno nima konkurence. Resnično ne razumem zagovornikov BlackBerry-jev, ki se še vedno hvalijo s funkcijo push maila…

ZASLON
Retina zaslon je točno to kar obljublja. Neverjetna resolucija, izjemen kontrast in širok vidni kot. Ko iz štirke pogledaš na katerega izmed starejših modelov, se vprašaš, kaj hudiča si moral prej trpet. V bistvu je zaslon videti kot natisnjena stran.

FUNKCIJE
Pač iPhone. Glavna prednost vseh iPhonov pred konkurenco je ravno izjemen nabor aplikacij v App Storu, tako da se s prihodom novih generacij funkcionalnost ne spreminja drastično. Pri Applu se sicer najbolj hvalijo z “revolucionarnim” Face Timom, torej video klicem, ampak to v od ZDA razvitejših državah, kot je npr. Slovenija, poznamo že od začetka uvedbe UMTS-ja. Videoklici se nikoli niso prijeli, ker je pač butasto, da hodiš po cesti in si med pogovorom snemaš ksiht. iPhonov video klic sicer deluje na malo drugačen način in sicer tako, da pokličeš nekoga, ki ima prav tako štirko ter med klicem tapneš na izbiro Face Time. Stvar deluje le, če sta oba lastnika telefonov priklopljena na wi-fi omrežje.

Je pa ena izmed zabavnejših novosti gotovo vgrajen giroskop. Giroskop je predvsem namenjen igram in omogoča prepoznavo gibanja telefona v zraku. Prejšnje generacije so sicer lahko zaznale nagibanje telefona s pomočjo vgrajenega accelerometra, štirka pa vse to pelje še korak naprej. Podpora s strani aplikacij je trenutno sicer še šibka in edina igra za test giroskopa je Eliminate: Gunrange, kjer z različnim orožjem streljaš v tarče. Zelo zabavno in obetajoče.

HARDVER
Največji korak naprej je (končno) 5-megapikselski fotoaparat s (končno) precej močnim led flešem. Fotke so super in po zaslugi že znanega touch fokusa lepo ostre in jasne. Velik napredek je tudi pri snemanju, saj je štirka zmožna zajeti video v HD 720p, še vedno pa se v primerjavi s (tudi starejšimi, še na kasete) videokamerami slika preveč “gumijasto” zvija, če med snemanjem telefon štorasto premikaš. Ampak še vedno nova kamera trga gate.

Opazna novost so tudi močnejši zvočniki, ki iPhone spremenijo v prenosni mp3 predvajalnik, saj so dovolj močni, da se glasbo s čisto solidno kakovostjo zvoka da poslušati na prostem. Vso mašinerijo napaja večja baterija, ki sicer obljublja opazno daljše čase uporabe, sam pa sem opazil približno četrtinsko izboljšanje.

OHIŠJE
Biser. Skoraj dobesedno. Telefon je tako lep in prijeten na otip, da sem po enem dnevu odstranil zloglasni bumper, ki ga Apple prodaja kot zaščito pred praskami in po zadnjih kritikah tudi kot zaščito pred izgubo signala. Slednje sicer nisem opazil, pa sem telefon držal na vse mogoče načine. Steklo, ki je spredaj in zadaj, naredi telefon simetričen, hkrati pa vzbuja strah pred praskami, ampak zaenkrat je steklo, ki naj bi bilo po trdnosti na stopnji safirja, zdržalo že nekaj testov. Odporno je tudi na prstne odtise in maščobo. Sicer se šarjenje (sploh s prešvicano kožo) pozna, ampak svinjarijo spraviš dol že z enim potegom čez majico.

PLUSI:
+ vsesplošna uporabnost
+ videz
+ kamera
+ zaslon
+ zvočniki
+ še vedno daleč najboljša izkušnja pri brskanju po spletu

MINUSI
- dejstvo, da ga pri nas še vedno ne prodaja noben operater (#šalabajzer)
- dejstvo, da bom naslednji dan kupil novega (na kredit, za ledvico), če tega uničim
- sprejem signala je na splošno malce slabši, ne glede na to, kako ga človek drži

Kakorkoli že, mene že od 2G modela ne ganejo več razne butaste akcije slovenskih operaterjev, v katerih za 50 evrov prodajajo pet let staro tehnologijo v raznih nokiah in LG-jih. Trenutno lahko Applu vsaj do kolen seže le Android, razni gozdni sadeži pa naj služijo bolj kot obtežilniki papirja, na katere lahko mogoče kdaj pa kdaj napišeš kak SMS.

V nedeljo sem se vrnil iz Londona, kjer bi moral sicer biti le do četrtka, ampak sem svoj obisk zaradi stavke francoske kontrole letenja neprostovoljno podaljšal.  Nič za to, London je ena lepših evropskih prestolnic, ljudje pa neverjetno prijazni. V enem tednu se človek njihove prijaznosti tako navadi, da je vrnitev v Slovenijo pravi mali šok.

Odnos do strank je v Angliji resnično na nivoju in Slovenci smo v primerjavi z njimi še vedno pravi Balkanci v najslabšem pomenu besede (naj mi vljudnejši del polotoka odpusti). Pa naj navedem nekaj primerjav.

LONDON

1. Zaradi odpovedanega leta sem kot rečeno petek, soboto in nedeljo preživel v Londonu. Na letališču so se za neprijetnosti opravičili in nas napotili, da si rezerviramo hotel po želji. Seveda “within a reasonable price range”. Danes sem na EasyJet poslal zahtevek za vračilo stroškov in v roku ene ure prejel odgovor, kjer so se mi (sicer nič krivi) še enkrat iskreno opravičili in mi potrdili za cca. 700 EUR vračila stroškov hotela in prehrane.

2. Imel sem to srečo, da je v londonskem Apple Storu ostalo še nekaj iPhone-ov 4, tako da sem se po dveh urah in pol stanja v vrsti dokopal do svojega (recenzija sledi). Dobri dve uri čakanja na soncu, pri 28 stopinjah ni ravno nekaj, v čimer bi človek užival, ampak v Angliji znajo to narediti znosno. Čakajočim v vrsti so delili brezplačno vodo in senčnike, neki priletni gospe¹ so ponudili stol, prijazna gospodična pa se je sprehajala med nami in nas kratkočasila s small talkom. Od kod prihajamo, kako nam je všeč London, kako smo zadovoljni s fuzbalom itd. Vmes nas je štela in preverjala preostalo zalogo telefonov, da ne bi kdo čakal zastonj.

LJUBLJANA

1. Med današnjim službenim opravkom sem si vzel še pol urice za kratko kosilce. Ker moram nadoknaditi prejšnji teden zamujeno, sem hitro pojedel, da bi bil čimprej nazaj v pisarni. Natakarja sem prosil za račun in debil mi je z gesto nakazal, da se mu mudi in da se nima časa ukvarjati z mano. Ko sem ga po 10 minutah čakanja še enkrat prosil (vem, moral bi popizditi) za račun, mi je rekel: “Pizda, a ti ni ona prinesla računa?”.

2. Ravnokar sem bil v Mercatorju na Rudniku, ker mi je zmanjkalo nekaj malenkosti. Na avtomatski blagajni lepo zlagam stvari čez blagajno v vrečko in vmes opazim, da je ena izmed vrečic z začimbami strgana. Priznam, nisem najbolj pozoren kupec in stvari ne pogledam, preden jo dam v vrečko, zato nisem opazil, da ena od vrečk, ki sem jih zgrabil v šopu, pušča. Na polici z začimbami pa je tako ali tako ponavadi vse razsuto.
Blagajničarko, ki skrbi za štiri avtomatske blagajne, sem želel opozoriti na to, ampak je ni bilo blizu, zato sem nadaljeval s skeniranjem izdelkov. Ko pa je prišla do mene in sem ji pokazal strgano vrečko, pa je bil njen odgovor: “Hja, sej verjetno se ni sama strgala, ane?”. Tudi, če bi jo ponesreči strgal sam (kar je nisem, ker nimam mačjih krempljev in tudi nanjo nisem ničesar odlagal), je to neprimeren pristop in bi morala smrklja držati gobec!

Ne vem no, pri 105 tisoč brezposelnih bi ljudje lahko malo več pokazali na svojem delovnem mestu, ne glede na to, kako usrano je. Navsezadje so plačani za to, da so tistih 8 ur prijazni do strank in da delajo v dobro svoje firme. In prosim – ne mi začet z nepoštenimi plačami in podobnim sranjem, ker tudi v (razvitejši) tujini trgovci zaslužijo en drek.

1. a ni kul, da mamke kupujejo iPhone? [↩]

Prednost tega sporazuma je vsaj v tem, da imam spet navdih za pisanje na blog.

Ravnokar sem iz nabiralnika potegnil letak Zbora za republiko, kjer nizajo argumente proti arbitražnemu sporazumu. Večina argumentov je popolnoma zgrešenih in res ne vem, ali v temle zboru vsi živijo pod kamnom. No, podpisani ravno ne delujejo kredibilnosti v prid, saj je med njimi kar nekaj starih pijancev literatov, teologov ter narodnozabavnih ansamblov. Pač nisem človek, ki bi verjel nekomu, ki se zbudi s pol promila, nekomu, ki slepo verjame vsemu, kar je zapisano v neki stari knjigi in nekomu, ki živi od tega, da poje “še kiklco prodala bom, za sladko vince dala bom”.

Naj naštejem vsaj nekaj najbolj zgrešenih “argumentov”:

PROTI, ker nočemo biti generacija, ki je zapravila slovensko morje.

Imam občutek, da je tole mišljeno bolj kot “Proti, ker nočemo biti opcija, ki je zapravila priložnost, da reši 20 let trajajoči spor”.

PROTI, ker stik z mednarodnimi vodami ni dovolj. Stik, kot ga predvideva arbitražni sporazum, bi bil le prehod (služnost) preko hrvaškega morja.

Najbolj neumen med “argumenti”, saj je služnost po mednarodnem pravu zagotovljena v vseh svetovnih teritorialnih vodah, če gre za neškodljiv prehod.

PROTI, ker je arbitražni sporazum v bistvu nesporazum, saj ga oba glavna pogajalca že od dneva podpisa razlagata diametralno nasprotno.

Konsistenca ni ravno vrlina tadesnih, saj ravno v prejšnji točki suvereno zatrjujejo, da je vendarle jasno, da govorimo o služnosti. Odločite se že vendar – ali govorimo o služnosti ali stiku slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi.

PROTI, ker nočemo ogroziti Luke Koper. Brez lastne poti do odprtega morja bi Koper in Slovenija težko tekmovala s hrvaškimi in Italijanskimi pristanišči.

Luka Koper v nobenem primeru ne bo ogrožena. Ladje bodo v vsakem primeru zaradi pravila neškodljivega prehoda plule do nje.

Naj že enkrat utihnejo in priznajo, da jih boli dejstvo, da se bomo po rešitvi hrvaškega spora spominjali trenutne vlade in ne desnice. Še enkrat moram poudarit, da komaj čakam, da vidim, kakšne izgovore si bodo izmišljali, ko v sodbi ne bo govora o služnostih in podobnih nebulozah.

Najprej razčistimo: nisem ne član, ne simpatizer nobene politične stranke in verjetno nikoli ne bom vstopil v politiko. Mi pač ne odgovarja delo, kjer ti je v interesu, da se določene stvari ne izpeljejo in kjer si za pet project zadaš šikaniranje nasprotnikov, za kar dobivaš plačo iz proračuna. Večina politikov je zame četica nekompetentnih kekcev, ki jih v firmi ne bi zaposlil niti za telefone dvigovat.

Tako, zdaj ko sem bojevite komentatorje podmladkov pomiril, se lahko lotim teme.

1. Briga me, če politiki odgovornost z referendumom navidez prenašajo na državljane. To smo od njih tako ali tako pričakovali (beri prvi odstavek). Sploh pa se odgovornost z referendumom ne prenaša v političnem smislu, saj bi v primeru, da arbitri določijo v prid Hrvaški, vlada vseeno imela hude probleme, izjava, da so se tako odločili državljani, pa bi verjetno pomenila politični samomor.

2. Arbitri bodo strokovnjaki s področja mednarodnega prava, kar pomeni, da bodo odločali na podlagi napisanih zakonov. Če ti zakoni določajo, da Slovenija nima neposrednega stika z mednarodnimi vodami, potem ga pač nima in s tem bomo morali živeti. Arbitraže in sodišča so pač namenjena temu, da skušajo nepristransko, na podlagi predloženih dokazov in napisanih zakonov določiti, kdo ima v nekem sporu prav. Usajanja opozicije pa zvenijo tako, kot da bi nekdo oropal banko in bi se potem kregali, ali ga sploh postavijo pred sodišče, ker se zna zgoditi, da ga sodnik tudi obsodi.

3. Stik Slovenije z mednarodnimi vodami gospodarsko in politično ne igra neke bistvene vloge. Luka Koper bo lahko še naprej nemoteno poslovala, tudi če bo Slovenija stik izgubila. Po mednarodnem pravu lahko namreč ladje nemoteno plujejo po teritorialnih vodah neke države, v kolikor gre za neškodljiv prehod v drugo državo (torej, da ne lovijo rib ali kakorkoli drugače izkoriščajo teritorialnih voda). Popravite me, če se motim.

4. Vstop Hrvaške v EU je za Slovenijo gospodarsko pomemben, saj je Hrvaška za naša podjetja privlačen trg, ki pa je trenutno preveč omejen z vstopnimi ovirami, predvsem v obliki carin in zakonskih specifik. Oviranje hrvaškega vstopa v EU je torej v nasprotju z našim nacionalnim interesom. Politikom za to sicer mirno dol visi, saj so njihove plače odvisne od tega, kako dolgo se obdržijo pri koritu.

Spor je torej treba rešiti in takšne prilike še dolgo ne bomo imeli. Želim, da se spor reši tudi zato, ker me zanima, kaj bo v svoj bran potem govorila opcija, za katero se je izkazalo, da se je motila.

Izziv: ali sploh veste, kaj je arbitraža? Stavim, da se večini gobcačev niti sanja ne.

Ja, sprejel sem nove pogoje, ker ste me v to nekako prisilili. Ne da se mi znova seliti bloga, sem pa skrajno razočaran nad Siolovim odnosom, ker tile pogoji so bolj v stilu “kljub temu, da lahko z vašimi avtorskimi prispevki delamo kar želimo, nismo odgovorni za nič kar napišete in vi nosite vso škodo, ki jo lahko Planet 9 utrpi zaradi objave vaših prispevkov, ki jih seveda lahko prej po mili volji predela”.

A SE VAM JE ČISTO ZMEŠALO?!

Po logiki vaših kretenskih (pardon, po novem ne smem žaliti Planeta 9) pravnikov lahko moje zapise predelate po lastnem okusu, potem pa za to vaše skrpucalo odgovarjam izključno jaz.

Nisem sicer pravnik, vendar sem iz pogojev razbral, da vam uporabo, predelavo in ostala v pogojih navedena dejanja dovoljujem do preklica:

S posredovanjem vsebine na portal uporabnik izrecno dovoli javno objavo te vsebine (dela) v okviru portala, in sicer na način in pod pogoji teh pogojev in v skladu z navodili za uporabo storitve, pri čemer s posredovanjem vsebin brezplačno, neizključno in do preklica prenese na družbo Planet 9, d. o. o. materialne avtorske pravice, in sicer:

• vse pravice uporabe dela v telesni obliki, zlasti pravico reproduciranja;
• vse pravice uporabe dela v netelesni obliki (objava v javnosti), zlasti pravico javnega izvajanja, pravico javnega prenašanja, pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami, pravico javnega prikazovanja, pravico radiodifuznega oddajanja, pravico radiodifuzne retransmisije, pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja in pravico dajanja na voljo javnosti;
• vse pravice uporabe dela v spremenjeni obliki, kar obsega zlasti pravico predelave in pravico avdiovizualne priredbe;
• vse pravice uporabe primerkov avtorskega dela, to je pravico distribuiranja in pravico dajanja v najem.

Avtor bloga (dela) na naslovu http://megafotr.blog.siol.net sem z dnem 25.2.2010 do nadaljnjega podjetju Planet 9 preklical naslednje:

• vse pravice uporabe dela v telesni obliki, zlasti pravico reproduciranja;
• vse pravice uporabe dela v netelesni obliki (objava v javnosti), zlasti pravico javnega izvajanja, pravico javnega prenašanja, pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami, pravico javnega prikazovanja, pravico radiodifuznega oddajanja, pravico radiodifuzne retransmisije, pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja in pravico dajanja na voljo javnosti;
• vse pravice uporabe dela v spremenjeni obliki, kar obsega zlasti pravico predelave in pravico avdiovizualne priredbe;
• vse pravice uporabe primerkov avtorskega dela, to je pravico distribuiranja in pravico dajanja v najem.

Če boste kdaj res zelo želeli kaj uporabiti, me lahko le prijazno poprosite za dovoljenje med komentarji ali na mail cedevita (a) gmail pika com. Naučite se malo bontona, ker so vas verjetno mame učile, da lepa beseda lepo mesto najde, s pravniškim teroriziranjem pa kvečjemu pridete na naslovnice dnevnih časopisov in v Svet na Kanalu A. Samo poglejte ubogega Senico.

Živim na Rudniku, zato kupujem v bližnjem nakupovalnem središču, kjer imam za fasngo na voljo Leclerc in Mercator. Na začetku sem sicer pogosto zahajal k Francozom, saj imajo na izbiro lepo paleto francoskih tradicionalnih jedi s cassouletom na čelu, bili pa so tudi prvi, ki so začeli prodajati Haagen Dasz.

Ko se je čez parkirišče odprl Mercator pa sem začel kupovati tam. Razlogi?

• arogantne francoske pizde ne dajejo tamalih vrečk in verjetno za dve pašteti in kilo kruha kupoval tavelike vrečke
• Mercator ima avtomatske blagajne
• Mercator ima lepe trgovine
• Mercator ima prijazne zaposlene
• Leclerc zgleda kot skladišče
• Leclerc ima naci varnostnike, ki ti ne pustijo v trgovino nesti nahrbtnika
• V Mercatorju v vozičke ni treba tlačiti kovancev

Dejstvo, da je Mercator slovenski, me ne gane. Če bo zraven trgovino zgradil trgovec iz Azerbajdžana in mi bo ponudil vse zgoraj naštete prednosti ter mi na blagajni še zložil špecerijo v vrečko, bom podpiral azerbajdžansko gospodarstvo.

Res mi ni jasno, kako lahko trgovci v Sloveniji zapravijo na milijone evrov letno za trapasto oglaševanje, v trgovinah pa kupce z njihovim denarjem izsiljujejo, da sami zlagajo vozičke, jim ne dajejo vrečk in jim niti na pamet ne pade, da bi na blagajni kdo kupcu zložil stvari v vrečko¹

Ša-la-bajzerji!

1. Muller je svetla izjema, ker ima ob blagajni prijazne punce, ki počno ravno to [↩]

Danes sem imel burno debato z znancem, ki me je obtožil “menedžerskega razmišljanja”. Očitno je žalitev, če te kdo označi, da razmišljaš kot menedžer, ker navsezadnje je menedžer debel povzpetnik v kravati, ki v svoji pisarni kuje plane, kako zlorabiti majhnega človeka in si nagrabiti milijone.

Debatirala sva o delavskih demonstracijah, ki se jih je udeležil. Vprašal sem ga, kakšna je rešitev za ta problem in kdo je kriv za nastalo situacijo, a rešitve ni poznal, za sranje pa so krivi menedžerji.

Sam menim, da so današnje demonstracije bile popolnoma nepotrebne in sprožene s strani sindikalnih vodij, ki očitno morajo na štiri leta pokazati, da še migajo. Zakaj so nepotrebne? Poglejmo kaj zahtevajo:

• dvig minimalne plače na 600 evrov
• več delovnih mest
• krajšo delovno dobo

Se kdo vpraša od kod pride denar? Če podjetje mesečno zasluži 10.000 evrov in če ima 20 zaposlenih, ki dobijo mesečno po 500 evrov, potem ima to podjetje le dve možnosti – zaposlene pustiti na takšni plači, ali pa odpustiti dva zaposlena ter njuni plači razdeliti med ostale. Prvi dve izmed zgoraj naštetih alinej se torej izključujeta. Če pa je bruto plača preobremenjena s prispevki pa se avtomatsko izključi tudi tretja alineja, saj pokojninski sistem stoji na preslabotnih nogah. Sindikalni vodje prekleto dobro vedo, da bi se gospodarstvo sesulo v prah, če bi vlada in gospodarstveniki popustili vsem zahtevam, dvignili minimalno plačo na 600 evrov in odprli dodatna delovna mesta kar tako. Pa saj, tak sistem smo enkrat že imeli in je neslavno propadel.

Povsem razumem stisko preslabo plačanih delavcev na minimalcu in sočustvujem z njimi, ampak če denarja v gospodarstvu ni, bo za njihovo preživetje morala poskrbeti država s krčenjem svojih enormnih in povsem nepotrebnih stroškov.

Če bi danes vprašal ljudi, ki so demonstrirali, ali bi raje nazaj star, jugoslovanski sistem, bi verjetno večina odgovorila da ja. In v tem je ena od težav. Večina bi takoj bila za to, da bi vsi imeli enako malo, namesto da bi stremeli k temu, da bi imeli vsaj enako veliko. V jugoslovanskih časih so ljudje bili zadovoljni, ker so bili vsi enako revni, danes pa so nezadovoljni, ker so še vedno revni, medtem ko so drugi bogatejši. Za njih se od Jugoslavije ni spremenilo nič drugega kot le to, da se imajo danes s kom primerjati.

Za trenutno slabo gospodarsko stanje niso krivi Šrot, Bavčar, Kordež in Bobinac, temveč miselnost in vzgoja, ki smo ju prinesli iz prejšnjega stoletja. Rešitev v trenutni krizi je le, da stisnemo zobe in počakamo na boljše čase. Če vsem dobro plačanim slovenskim menedžerjem vzamemo plače, se to nikomur ne bo poznalo, le ušli nam bodo (tudi tisti dobri) v tujino.

Vsekakor pa je treba na glavo obrniti naš usran šolski sistem. Ukiniti (ali le močno omejiti vpis) je treba šole z neperspektivnimi poklici ter spremeniti metode učenja v ostalih.

Zakaj vsako leto dobimo nekaj sto šivilij, ko pa je to povsem neperspektivna panoga in ne poznam več slovenskega tekstilnega podjetja, ki bi obetalo? Kje in za koliko denarja jih bomo zaposlili? Pa gospodinje¹, turistične tehnike in podobne poklice, ki jih “izobrazijo” neperspektivne srednje šole? Zakaj v osnovnih šolah otroke še vedno učijo isto snov kot so jo predavali nam²? Zakaj na fakultetah vztrajajo pri preživetem sistemu učenja faktov, namesto, da bi študente integrirali v gospodarstvo že med študijem? Zakaj hudiča nihče ne razmišlja kako ljudi že med šolanjem pripraviti za takojšnje delo in jim ne le dati (povečini) nekoristne teoretične podlage, ker jih bodo tako ali tako kasneje v podjetju naučili, da iz te teorije potegnejo kaj prakse? Zakaj ljudi od rojstva navajajo na poslušnost in ponižnost, namesto na inovativnost in pogum?

Problem je torej v tem, da Slovenija še vedno vztraja pri ustvarjanju nezaposljivih kadrov za neperspektivne panoge, v šolah s potencialom pa se nedotakljivi profesorski fosili trdno oklepajo znanja, ki so ga pridobili nekaj deset let nazaj³.

Iz dreka bomo prilezli šele takrat, ko bomo vsako leto namesto 1000 novih diplomiranih šivilij⁴ dobili toliko inženirjev elektronike, programerjev, zdravnikov, dizajnerjev, biologov pa tudi dobrih ekonomistov, komunikologov⁵, tržnikov in novinarjev.

(No, tudi kakšna devalvacija evra bi nam prišla prav…)

1. z gospodinjsko srednjo šolo, ki je verjetno najbizarnejša izmed vseh [↩]
2. ko sem v sestrinem učbeniku za družbo prebral, da baje še vedno živimo v industrijski dobi, me je kap [↩]
3. na programu Informatika na EF kot edini programski jezik učijo Fortran [↩]
4. pardon, inženirjev tekstilne tehnologije [↩]
5. takih, ki bodo že prvi dan službe znali sestaviti medijski načrt in se ne bo nihče sekiral, če niso nikdar brali Kotlerja [↩]