Pajzl

Še vedno sem naklonjen trenutni vladi, vendar le zato, ker podpiram manjše zlo. Če vidim le še eno TV soočenje, kjer se bo kdo od relevantnih ministrov hvalil o “svežnjih ukrepov proti krizi”, se bom pred parlamentom protestno zažgal.

Kje se ti vaši jebeni ukrepi kažejo?!

1. Minister Križanič je zadnjič z velikim ponosom naznanil, da je v veljavo stopila vladna jamstvena shema, ki bankam garantira vračilo tveganih posojil podjetjem v težavah. Kot velika večina slovenskih podjetij, ima tudi moje težave z likvidnostjo na račun neplačnikov, zato sem si uredil nekaj revolving kredita. Ko sem vprašal, če bo jamstvena shema kredite kaj pocenila, je bil odgovor, da naj ne pričakujem kakšnih boljših pogojev in da se mi tudi približno ne splača angažirati, saj je birokratski postopek preveč bizaren.

2. Iz dreka, v katerega potonita vsake kvatre, je treba reševati Elan in Muro. Sem zelo za, da se ti dve podjetji reši, vendar ne tako, da jim na dve leti proračun šenka par deset milijonov evrov in je stvar za vse zaključena, dokler denarja ne sfrčkajo. Ob vsaki taki prejeti subvenciji bi morala očitno zelo neuspešna uprava kot predpogoj dati nepreklicen odstop. Ti tepci na čelu dveh potencialno uspešnih podjetij resnično nimajo pojma o sodobnem poslovanju, niti motiva, saj se prekleto dobro zavedajo, da bo vsako izgubo pokril priklop na državno joško.

Je morda kdo videl kakšen spletni oglas za Elan ali Muro? Elan ima odličen sajt www.elansnowboards.com, ki pa sameva, saj jim je škoda vložiti par sto evrov za oglaševanje na AdWords ali morda kakšno opaznejšo in kreativnejšo akcijo na nekaj sto milijonskih socialnih omrežjih. Cena na klik za globalno kampanjo za enega naših naročnikov na AdWords trenutno znaša 3 cente in mislim, da si Elan to lahko privošči. In to je le vrh ledene gore. Zakaj Mura ne naredi spletne trgovine po zgledu Asos.com? Je res takšen problem malo prevetriti strategijo nastopa na trgu, najeti dobro agencijo in nastopiti na globalnem trgu kot spletni trgovec z upmarket odfukanimi srajcami in oblekami, ki jih lahko naročiš kamorkoli? Trgovina bi jih v štartu stala 20k EUR, dva zaposlena in recimo 5k EUR mesečno za malo oglaševanja, kasneje pa bi lahko rasla organsko. Vsekakor dosti manj denarja kot zmečejo v nek tretjerazredni fuzbal klub.

Dokler jim bo država na račun manjših podjetij odnašala rit, se to seveda ne bo zgodilo.

3. Proračun ne pozna neplačnikov, saj sta dve stvari v življenju gotovi - smrt in davki. Prekleto dobro pa neplačnike poznamo podjetja. Nekomu izdamo račun za 1.000 EUR in na ta znesek plačamo 200 EUR DDV-ja. Seveda v istem mesecu ob obračunu davka. Cesar pobere svoje, račun pa nikoli ni plačan, doniran davek pa seveda zapravijo za sanacijo kretenskih (ne)odločitev menedžmenta Mure in Elana. O obračunavanju DDV-ja po plačanih računih pa seveda niti slišati nočejo. Resnično me ima, da bi organiziral javno kampanjo, v kateri bi podjetja pozival, naj prijateljskim podjetjem izdajajo račune za milijardo trilijonov evrov (ki jih kakopak ne bodo dobili plačanih), potem pa pred Križaničevo ministrstvo nesemo DURS-ove grožnje z izvršbami v skupni višini nekaj sto trilijonov evrov, za račune, ki nikoli niso bili in nikoli ne bodo plačani.

4. Vsak mesec na podlagi lani ustvarjenega dobička podjetja plačujemo akontacijo davka od dobička. Akontacija se bo porabila za dobiček, ustvarjen v letu 2009. Ki pa ga seveda ne bo. Podjetja to akontacijo plačujejo iz kreditov in mnoga izmed njih bodo še pred koncem leta crknila. Država kakopak preplačane akontacije ne bo vrnila, saj je ne bo imela komu. Ministrstvo za finance se izgovarja na možnost prošnje za prekinitev plačevanja akontacije, zamolči pa, da skoraj brez izjeme vsako podjetje, ki to prošnjo pošlje, dobi obisk davčne inšpekcije. Ta pa je časovno zamudna, destimulativna in za marsikatero podjetje tudi pogubna, saj le redko kdo posluje čisto brez napak.

Za rešitev slovenskega gospodarstva ne potrebuješ doktoratov, temveč le nekaj zdrave pameti, morda pa ne škodi tudi kakšna podjetniška izkušnja ali dve. Lahko pa le prisluhneš vpitju slovenskih majhnih in srednjih podjetij, saj vsi vpijemo v en glas.

Zemanta mi je med predlogi tagov ponudila “Iran” in “Teheran”. Se mi zdi, da je to znak.

V okviru Domnovega¹ projekta Vprašaj s klicajem sem pred časom Gregorju Golobiču, ministru za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, zastavil vprašanje o bolonjski reformi ter če ima namen popraviti katastrofalno stanje, ki ga je zapustil tisti bradati nevrotik Jure Zupan.

Minister Golobič je vzorno odgovoril na večino vprašanj in se v duhu predvolilne kampanje pustil tudi snemati. V moje veliko veselje je pri 5.40 omenil tudi mene in moj blog. Po njegovem sem “znano ime iz slovenske blogerske scene” in ker ministru že ni vljudno oporekati, bo to verjetno držalo.

V precej dolgem odgovoru je omenil tudi, da pogreša konstruktivno kritiko s predlogi, zato mu jih nekaj lahko navržem kar na Pajzlu, saj ga očitno bere (btw. gospod minister, na vaš razpis za sofinanciranje raziskovalno-razvojnih projektov je moja firma prijavila en izredno dober projekt ;))

Kako torej izboljšati in posodobiti študijske programe. Odgovor je preprost - raje kot svetovalce, vprašajte študente. Podpiram hands-on princip, ki ste ga omenili v odgovoru, ampak podpiram ga na več kot le deklarativni ravni. Fakultete bruce novačijo s floskulami o izjemno praktičnih programih, potem pa na Ekonomski fakulteti beremo 40 let stare knjige o menedžmentu, na NTF-jevi grafični tehniki pa Adobova oblikovalska orodja odprejo le po pomoti, medtem ko študenti izgubljajo živce pri kemiji in fiziki, ki gotovo ne pripomoreta h kreativnemu razvoju in brušenju risarskih talentov.

Za večino programov verjetno nisem pravi naslov, gotovo pa lahko kakšen predlog navržem za izboljšanje programov na ljubljanski Ekonomski fakulteti, kjer še vedno kdaj pa kdaj prestopim prag (opomnik zase: spacaj že tistih usranih 5 strani in končaj nalogo).

Razlika med dodiplomcem in podiplomcem (bolonjski sistem) je sicer precej očitna in lep korak naprej, žal pa je še vedno daleč od uporabnega. Všeč mi je, da na fakulteti veliko vabijo goste iz gospodarstva in da spodbujajo raziskovanje študentov ter da se staromodno piflanje faktov iz starih knjig vedno bolj umika. Za resnično izboljšanje programov pa svetujem naslednje:

• Starim profesorjem, ki jih je že zdavnaj povozil čas, se zahvalite za sodelovanje in njihov doprinos k fakulteti. Jih sicer globoko spoštujem, saj so v svojem času resnično bili avtoriteta na svojem področju, žal pa jih je razvoj prehitel. Na Ekonomski fakulteti je kar nekaj takih in prazne predavalnice ter besnenje po forumih lepo pričajo o zadovoljstvu študentov.
• Preglejte uspešnost posameznih izpitov pri kritičnih predmetih. Na EF daleč najbolj izstopajo nekatere matematike (množina zato, ker matematičnih predmetov kar mrgoli). Študentje se zgražajo nad nedotakljivostjo nekaterih profesorjev, ki za povprečno 7-odstotno uspešnost krivijo lenobo študentov. Vprašanje je ali je na fakulteti le 7 odstotkov študentov normalnih, ali pa morda profesor ne opravlja dobro svojega dela. Tudi tu je vredno prebrati forum študentov EF, kjer najdemo veliko primerov odstopanj snovi, ki se predela na predavanjih in vajah od dejanskih nalog, ki študente presenetijo na izpitih. Upam, da bo novoustanovljena agencija za kakovost visokošolskega študija namenila tej problematiki kaj pozornosti.
• Začnite predavanja v živo prenašati po internetu ter jih shranjevati za kasnejši ogled. Veliko študentov ob študiju dela in takšen način bi veliko pripomogel k učinkovitejšemu razporejanju aktivnosti. Na spletu za takšne aktivnosti obstaja že lepo število (brezplačnih) orodij. Prenose v živo lahko opremite tudi s chatom, preko katerega sodelujoči zastavljajo vprašanja.
• Še tesneje povežite študente z gospodarstvom, saj diplomanti EF resnično nimajo pojma, kakšna je situacija, ko gre zares. Uvedite polletno prakso v podjetjih, kjer študentom osnovno mesečno plačo plača proračun ali fakulteta.
• Na vsa podjetja 1-2x letno naslovite elektronsko anketo, v kateri naj vam predlagajo teme diplomskih, magistrskih in doktorskih del. Podjetja potrebujejo podatke, študentje pa kakovostne in uporabne teme.
• Od profesorjev in raziskovalcev zahtevajte elektronske kopije vseh raziskav in jih brezplačno ponudite v skupni bazi znanja, ki bo dostopna študentom z veljavnim statusom.
• V vse fakultete uvedite obvezen predmet Raziskovalne metode (EF ga ima), kjer se bodo študenti učili sodobnih tehnik pridobivanja literature za svoje naloge (Google Scholar, Proquest, Emerald, COBISS itd.).
• Od vseh fakultet zahtevajte zgledna spletna mesta, ki ponujajo elektronski arhiv dokumentov, elektronsko prijavo na izpite, SMS obveščanje o spremembah (npr. terminov predavanj, vaj, izpitov itd.). Dejstvo je, da ima večina fakultet katastrofalna spletna mesta, ki so videti (nekatera resnično tudi so) kot da so bila nazadnje posodobljena v devetdesetih.

Še vedno pa pričakujem odgovor, zakaj zakon ne dovoljuje prevajati strokovnih naslovov. Težave lahko namreč nastanejo, če delodajalec v tujini zahteva naziv M.Sc., po zakonu pa je kandidat v CV dolžan napisati naziv mag. Nemogoče je potemtakem prevesti tudi naziv bolonjskega magistra, saj slednji ne velja za znanstvenega, kar pa M.Sc. (Master of Science) gotovo je. Naziv bolonjskega magistra je torej veljaven le v Sloveniji, s popolno ukinitvijo starih magistrskih programov pa torej Slovenija navzven sploh ne bo imela magistrov.

1. sem izvedel, da v bistvu ni Domnov, ampak ga on le podpira, glavna pa je Baja [↩]

Dobil sem tale mail s “povpraševanjem”…

—–Original Message—–
From: terry smith [mailto:smithterry15@gmail.com]
Sent: Friday, May 29, 2009 2:17 PM
Subject: Re: poizvedba: Fujitsu Siemens, laptop prenosnik Amilo Xi2528 3GB RAM, 500GB disk

Your Name
Bank Name
Bank Account Number
IBAN Number
BIC
so this are the details needed so i will like you to get back to me so
that i can complete the payment i wait your mail…

In odgovoril takole…

Your Name: Santa Clause
Bank Name: The Northern Pole Bank
Bank Account Number: 54968-8950006385
IBAN Number: NP88549688950006385
BIC: NPXY2K

JAPTI vabi podjetja k prijavi na razpis za organizacijo gospodarskih delegacij.

Zadeva je očitna smještaljka, izdaja pa jo precej neokrogel znesek (157.500 EUR), ki ga je nek uradnik verjetno kar prepisal iz ponudbe prijateljskega podjetja, pozornost Kosove komisije pa prav prosi pogoj, ki od podjetja zahteva, da je v zadnjih treh letih izvedlo organizacijo vsaj 30 gospodarskih delegacij doma in v tujini.

Sedaj pa razmislite, koliko takšnih podjetij obstaja v Sloveniji.

Ne vem ali bi temu rekli poklicna deformacija ali le priznavanje poraza genialnim Applovim marketingarjem. Ja, kupil sem si MacBooka (2,4). Svinjsko je lep, ampak se ga bo treba navaditi.

Za kakšno konkretnejšo kritiko je še prehitro, ker sem v Leopardu približno tako spreten kot devica v postelji, lahko pa že takoj povem, da je tipkovnica vrhunska. Ker po njej divjam s povprečno 320 znaki na sekundo in ne razmišljam kaj pritisnem, sem nemudoma namestil qwertz tipkovnico in ostale popravke, ki jih MitjaP nudi v sklopu sajta www.slovenskipaket.info

Nasploh je izdelava vrhunska, le nogice bi lahko bile malce bolj oprijemljive, saj se računalnik na gladki površini izmika dlanem. Touchpad je tako ali tako pravi mali čudež in je v bistvu prva drsna ploščica, ki jo uporabljam vsaj toliko kot miš. Slednja je seveda Mighty Mouse wireless, ki je v primerjavi z mojo bivšo Logitech VX nano eno lepo sranje. Dizajn je sicer minimalistično privlačen, performans pa nikakršen. Kot bi imel frigidno Angelino Jolie. Na srečo se da odzivnost miši popraviti s programčkom USB Overdrive in recimo, da sem sedaj zadovoljen.

Sam operacijski sistem mi zaenkrat ni pretirano všeč, ker se v njem počutim izgubljenega, ampak na srečo sem ravno pred tednom dni zaposlil fanta, ki je med avtorji iPriročnika, kar pomeni, da imam vsaj 8 dni na dan popoln support. Jutri revež verjetno ne bo videl malice.

Kakšen obširnejši review verjetno sledi tekom meseca in upam, da se takrat ne bom navduševal izključno le nad lepoto. 

Če pa koga zanima leto star 2,5 gigaherčni Fujitsu Siemens s 3 GB rama in pol tera diska pa naj se mi javi. Prodam za 690 ojrov (polovica cene novega).

PANIKAAAAA!!! Vsi bomo pomrli! Reši se, kdor se more! Tako zvenijo bombastične novice, ki jih mediji v zadnjih tednih z veliko naslado mečejo z ekranov v naše prestrašene obraze.

Kakšna pa je stvar v resnici? Za informacije iz prve roke sem poprosil prijatelja Roberta iz Mehike.

Roberto je produkcijski direktor ene izmed večjih mehiških novičarskih televizij in je v teh dneh zasut z delom, saj je gripa tudi njim dala priložnost za poročanje o tematiki, ki je ta hip celo bolj vroča od finančne krize.

1. Roberto, kakšna je resnična situacija v Mehiki? Imamo razlog za paniko? Mediji v Sloveniji jo namreč ustvarjajo in ljudje ne vemo več, kaj naj si mislimo.
Stvari se izboljšujejo. Naša vlada je znižala alarmno stopnjo in večina inštitucij bo ta teden ponovno odprla svoja vrata, tovarne, pisarne in restavracije se bodo odprle v sredo, cerkve in muzeji pa v četrtek. Bari, klubi, kina in gledališča bodo do nadaljnjega še vedno zaprta, saj se virusi lahko tam lažje prenašajo. Od 23. aprila so bile zaprte tudi vse šole, ki pa se bodo odprle naslednji ponedeljek.
Virus influence A1H1N1 je malenkost bolj nalezljiv od klasične gripe, število obolelih pa na srečo pada. Mediji res poročajo o smrtih, vendar stvar ni tako nevarna. Umrli so le tisti, ki so virus jemali preveč neresno in niso poiskali zdravniške pomoči, zato mislim, da ni nobenega razloga za paniko. Moraš biti le pazljiv in to je to.

2. Kako se pri vas zaščitite pred okužbo?
Ljudje so nekaj časa nosili maske, vendar jih sedaj povečini več ne nosijo, saj so neudobne in precej neuporabne. Si pa pogosteje umivamo roke z milom, nekateri pa jih tudi razkužujejo z alkoholom, ki pa ga je trenutno težko dobiti, saj je razprodan. Oblasti pozivajo bolne ljudi, naj ostajajo doma in se izogibajo kontaktu z ostalimi.

3. Mehičani imate dober smisel za humor in gotovo na temo že krožijo šale. Veš kakšno?
Nekaj dni po izbruhu epidemije je ravno med tiskovno konferenco ministra za zdravje Mehiko stresel precej močan potres. Sedaj se ljudje šalijo na to temo:
- »Kakšen je mehiški odziv na epidemijo gripe?«
- »Tresemo se.«

4. Je delo novinarja v teh trenutkih težko? Predvidevam, da ste kar precej izpostavljeni.
Najtežje je dejstvo, da moramo delati, medtem ko so vsi ostali lepo doma. Pred okužbo je najboljša obramba dobra preventiva in zaenkrat ne poznam novinarja, ki bi se okužil.

5. Nekatere naše mehiške restavracije naročajo tortilje iz Mehike. Prosim, reci da se virus ne prenaša tudi s hrano, ker se res ne bi rad odpovedal quessadilam.
Brez skrbi, virus se ne prenaša s hrano, razen če bi kdo kihnil ali pljunil vanjo pa še tukaj je možnost za okužbo majhna, saj virus umre po nekaj urah. Tortilje, svinjsko meso in ostale mehiške dobrote so torej povsem varne za uživanje.

6. Vem, da si srečno poročen pa vendar - je trenutno težko dobiti zmenek?
Ljudje so ponoreli na socialnih omrežjih. Promet na spletu se je močno povečal, ker se ljudje dolgočasijo na svojih domovih, saj jim ni treba v službo. Namesto dobivanja v barih, restavracijah in nakupovalnih centrih, se ljudje »srečujejo« virtualno. Ker je večina Mehičanov doma, bo verjetno v tem obdobju spočetih veliko novih otrok.

7. Mehičani ste veliki ljubitelji nogometa. Lahko še vedno greste na stadione, ali gledate tekme od doma?
Vse tekme se trenutno igrajo brez navijačev, kar je precej smešno. Ko sem nazadnje spremljal tekmo po televiziji, sem lahko slišal vsako besedo, ki so jo izgovorili igralci na igrišču. Naslednji teden bomo najverjetneje znova lahko šli nazaj na tribune.

Veliko uporabljam naš slab izgovor za avtocesto na relaciji Velenje - Ljubljana in nazaj. Zadnjih nekaj mesecev pa vedno znova doživljam živčni zlom, saj je v smeri proti Ljubljani zaprt en vozni pas v enem izmed tunelov pred Trojanami, zapora pasu pa je tudi v nasprotni smeri pred enim izmed tunelov.

Razumem, da je treba avtoceste vzdrževati, vendar pa človeku dvigne pritisk, če na zapori, ki je tam že tri mesece, nikoli ne vidi niti enega stroja, delavca ali sledi del. Ničesar!

Zjutraj sem na DARS-ovi spletni strani zastavil vprašanje na to temo in pravkar prejel sledeči odgovor:

Zaradi poškodbe vozišča na viaduktu Zlokarje na odseku avtoceste med Vranskim in Blagovico so vzdrževalci DARS d.d. konec januarja postavili prometno zaporo. Ta sega sicer tudi izven območja viadukta, vendar je nujna zaradi zagotovitve ustrezne prometne varnosti, saj si na razmeroma majhni razdalji sledi več objektov, oziroma promet iz predora Jasovnik pride na viadukta.

Vzdrževalci iz pristojne avtocestne baze Vransko bodo do dokončne sanacije vsakodnevno pregledovali obnašanje plošč in po potrebi opravili začasno sanacijo problematičnih delov dilatacij na viaduktu Zlokarje.

Zanimivo, kajne? DARS-u dol visi za plačnike vinjet, oni so že tri mesece “v procesu naročanja rezervnih delov”. NAROČITE ŽE TA JEBENI ASFALT!

Poln kurac imam vladnih kvazi protikriznih ukrepov. Kje se to pozna? Kaj imamo mala podjetja od vseh teh stotin milijonov evrov, domnevno vloženih v oživljanje gospodarstva? Naša firma od vse te gore denarja ni videla niti centa, so pa verjetno veliko tavijoličnih videla socialistična podjetja, ki bi že zdavnaj morala biti pod rušo.

Da je stvar še bizarnejša, vlada niti slučajno ne misli odstopiti od stalne prakse akontiranja davka od dobička. Praksa je sicer zelo logična v normalnih razmerah, saj podjetja takrat pričakujejo dobiček, ki je vsaj približno sorazmeren s prejšnjim davčnim letom. Letos pa seveda temu ni tako, jebeno akontacijo pa še vedno plačujemo, kot da bomo v letu 2009 pobasali isto količino denarja kot lani. No ja, ne bomo je.

Na to temo sem pri Domnovem projektu zastavil vprašanje ministru Križaniču in če boste pridno glasovali, bo primoran nanj tudi odgovoriti. Naslednji korak pa je, da grem tja nekoga na gobec.

Ja, tako je na tem svetu, da marketing rešuje glavo cele firme. Ni ga hujšega za nekoga, ki hodi v službo zato, da skrbi za njen dober ugled, kot če nekega jutra skozi nos po tipkovnici razlije sveže skuhano kavo, ko na svoji lastni blog platformi prebere pizdakanje nekega razpizdjenega internet džankija.

Omenil sem že, da pri mojem (neupravičenem?) odklopu Siolove optike (ja, 20 megabitov imam) po telefonu nisem našel kompetentnega sogovornika, zato sem se izbruhal tule gor.

Siolova piarovka se je zato oglasila med komentarji, ponudila pomoč in zadevo tudi uspešno rešila. Malo sem sicer še pizdakal po mailu na njihovo reklamacijsko službo, ampak danes sem podpisal dobropise z bizarnim zneskom po 1,25 EUR in plačal račune za nazaj. Vem, papir ni vreden zneska, ampak jebiga, sem pač načelen človek.

Soseda si lahko sedaj oddahne, saj se bom odklopil iz njenega odprtega wi-fija. V zahvalo sem ji še malo pošraufal nastavitve v routerju¹ in bo sedaj bolj varna

1. default username in password kakopak [↩]

Kretenski refren te štance me spominja na legendarni “Kaj ti bo pa torba, če si kupil kolo.“