Mercatorjeve avtomatske blagajne

Odkar sem si kamrico najel v Šiški, pogosto zahajam v tukajšnji Mercator center. Za razliko od večine ljudi, ki jih poznam, se namreč v velikih hipermarketih prav fino počutim. Veseli me namreč dejstvo, da imam večjo izbiro – lep primer je tridesetmetrska polica s sadnimi jogurti.Odkar so tavelik Mercator prenovili, je kupcem na voljo tudi nekaj samodejnih blagajn, kjer sam poskeniraš svoje izdelke, jih zložiš v vrečke in na koncu mašini tudi plačaš. Od prenove še nikoli nisem šel na “človeško” blagajno, saj so tile majhni robotki odlična zadeva! Ko se pred klasičnimi blagajnami vije kolona gumbov in elektronike neveščih slehernikov, je namreč prav fin občutek pristopiti do vedno prostih samodejnih blagajn in špecerijo zložiti v brezplačne vrečke. Te so veliko trpežnejše od ušivih brezplačnih, ki jih dobiš na klasični blagajni, povrh vsega pa so ravno prave velikosti. S tistimi plačljivimi bi namreč lahko zakril del ozonske luknje, pod umivalnikom pa se mi jih je nakopičilo že kar lepo število. Blagajna kupca prijazno in uporabno vodi skozi cel postopek, navodila pa daje v ravno pravih trenutkih. Sistem je res dodelan do zadnjega detajla – ima celo magnetno ploščico, na katero se podpišeš pri plačilu s kreditno kartico!Daleč največja prednost teh blagajn pa je, da se jih penziči na daleč izognejo in zato odpade tekanje blagajničarke od blagajne, da bi stehtala jebene banane in mamki spotoma prinesla še paket napolitank za vnuke. Glasovnemu vodenju bi bilo zabavno dodati še funkcijo, ki bi na glas povedala naziv izdelka. Blazno hecno bi bilo, ko bi se blagajna čez pol nakupovalnega centra zadrla (navodila so namreč zelo glasna): “Kondomi, Durex, dva evra dvaindvajset. Lubrikant, analni, štiri evre petdeset. Folija, prozorna, osemdeset centov. Smetana, v dozi, evro petnajst. Sladki greh, čokolada, evro dvanajst.”

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.