Fckued up

Ta vikend je naša mala skupinica podjetij planirala teambuilding v Bovcu. V planu je bil najprej hidrospeed, nato pitnik1 do jutranjih ur in spanje. Naslednje jutro bi se vsi postrelili v paintballu in se nato odpravili domov.

Moja osebna tradicija je, da sem sicer zdrav kot dren, zbolim pa vedno:
a) preden grem na morje, ali sem že na morju
b) za novo leto
c) za rojstni dan
d) pred dobrimi žuri

Seveda tokrat ni bilo nič drugače. V četrtek zvečer sem že malo težko požiral slino, v petek pa sem komaj vstal in se spokal v pisarno. Ker je moja produktivnost bila na ravni črnogorskega pastirja, sem ob enih že ležal na postelji, klel in se filal z lekadolom. Besen na to usrano tradicijo sem si prisegel, da v soboto grem v Bovec pa tudi če me nazaj peljejo z reševalnim helikopterjem. Dober sužnjelastnik se mora kdaj pa kdaj s svojimi sužnji tudi družiti v izvenpisarniških in pijanskih udejstvovanjih.

Zjutraj sem torej na tešče pogoltnil dva lekadola2, spakiral in šel na meeting point. Ker sem taprav dec, sem se celo javil, da vozim enega od kombijev. Zdrava pamet mi je dala vedeti, da se kopanje v ledenomrzli Soči ne bo dobro končalo, še manj pa polurni vzpon v hrib in nato dveurni canyoning. Izbral sem rafting, kjer navsezadnje v popolni neoprenski opremi sediš v čolnu. Pih, na rafting lahko greš tudi v terminalni fazi SARS-a.

Vodostaj je bil zavidljiv in temu primerne so bile tudi brzice. Čoln sem si delil s sodelavkami in vodič me je določil za določevalca ritma, zato sem sedel čisto spredaj, babe pa so trudile veslati v mojem ritmu. No, do prvega deročega dela nisem vedel, da prvi v čolnu faše tudi največje količine vode in po 15 minutah mi je po sredini riti že tekel na približno 10 stopinj ohlajen hudournik, ki je na sramotno velikost skrčil tudi minifotra.

Po enournem plutju sem se karseda hitro preoblekel v suha oblačila, ki pa jih je – kako predvidljivo zame – v naslednji minuti začel močiti dež. Ruknil sem še en lekadol3, preklel to usrano tradicijo in se spokal v kombi. Grlo me je takrat že nagravžno bolelo, pljunki pa so bili mešanica tiste fluorescentno zelene trde stvari in krvi.

Prvi del pitnika smo imeli na spodnji postaji gondole, ki pelje na Kanin, a smo se kmalu odločili za premik na bolj idilično Čezsočo. Pred tem sem s tremi kozarčki jegra poskrbel za delno uničenje bakterij in vase s skrajnimi napori in ob spremstvu guantanamovskih bolečin spravil pol ražnjiča.

Pitnik plac v Čezsoči je zakon. Drevesa nudijo senco, trhle klopi4 prostor za pijačo, jedačo in poker karte, Soča pa služi kot naravni hladilnik za pir. In tega je bilo v ogromnih količinah. Eden naših podizvajalcev, ki je bil zadolžen za organizacijo in nabavo, je malce precenil pivske sposobnosti naših bab in pripeljal cca. 60 litrov šampanjca, prav toliko buteljk rdečega, štiri platoje navadnega pira, cca. 8 škatel Salitosa5 ter nemalo flaš vodk, gina in jegra. Vse skupaj bi zadostovalo za vsaj sto udeležencev ali pa mogoče 5 irskih mornarjev. Na hitro sem ruknil še enega jegra, nato pa s Salitosom poplaknil še četrti lekadol. Ko je zagrabil, sem se ob spremljavi parih flaš ne preveč ledenega pira spravil razlagati pravila texas holdem-a osmim sodelujočim in po prvi igri obupal, ker jih je nekaj bilo že tako pijanih, da sem se s svojim krhkim grlom moral dreti tako dolgo, da so mandlji spet rekli “Dost je!”.

Ker mi je zmanjkalo lekadola in ker je moja telesna temperatura rasla sorazmerno z bolečinami v grlu, sem se odločil, da ne grem na današnji paintball in da se raje prištulim programerju, ki je šel proti Ljubljani. Pot iz Bovca do Ljubljane se vleče kot ponedeljek in po dveh urah sem končno prišel do zadnjih dveh lekadolov v moji nočni omarici. Stvar je šla že tako daleč, da mi je jezik zatekel do te mere, da nisem mogel več razločno govoriti. Počakal sem, da tableti primeta in začuda mi je uspelo prespati noč.

Danes zjutraj sem premetal celo stanovanje in na srečo našel še (verjetno arhivski) primerek aspirina, ki mi pravkar za silo lajša bolečine. Vase sem spravil en jogurtov mousse pa še to je zgledalo bolj kot deepthroating z žvepleno kislino premazane bejzbol palice. Za kosilo sem šel v Mercator center po vrečko tortelinov (ki sem jih pred pol ure popolnoma razkuhane spravil vase), na parkirišču pa sem slabo voljo znesel nad malim šiptarčkom, ki je pristopil k meni in mi dejal, da zbira prispevke za operacijo svoje sestre. Odgovoril sem mu, da so operacije v Sloveniji brezplačne in da naj drugič raje reče fotru, da se vsaj malo umakne, ko se 5 metrov stran od njega pogovarja po mobitelu. Načeloma sem do fehtarjev prizanesljiv, tastarim dam celo kak cent, na kurac pa mi grejo čisto opravilno sposobni lenuhi, ki raje fehtajo kot pa da bi se vrgli v gradbeništvo, kulinariko ali slaščičarstvo, tako kot večina njihovih rojakov.

Tale zapis je čisto nepovezan in brezvezen, ampak tole je še najbolj zanimivo opravilo, ki ga lahko med gnitjem v postelji danes počnem. Jutri grem k zdravnici in če mi baba ne napiše smrtne doze tamočnega ketonala, se ji bom na ves glas kaj lepega zadrl v stetoskop! Mogoče bo kdo mislil, da sem zjamrana pička, ampak če vam pokažem moje desetkilske mandlje in moj gigantski jezik, boste takoj vse vzeli nazaj.

  1. piknik, kjer se predvsem pije []
  2. ko pride do zdravil za lajšanje simptomov, se ne šparam – ali kot bi rekel Jerry Seinfeld: “Figure out what dose would kill me, and then back it up a little.” []
  3. sirijsli – zakaj izumitelj paracetamola ni dobil Nobelove nagrade za medicino? []
  4. iz ene smo zaradi neposrečene kombinacije trhlosti in prekomerne teže sedečih napravili dve []
  5. neka tuja verzija Bandidosa []
  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.