Čevapi pa take fore

Sicer nisem pretiran ljubitelj čevapčičev, ampak če kdaj obiščete Sarajevo, naročite eno desetko s kajmakom pri Željotu. Sredi januarja imam ponovno kontrolo holesterola in prepričan sem, da se bodo zadnji štirje dnevi na krvni sliki izdatno poznali.

Pot na novoletno žuranje v bosansko prestolnico se je začela kot najhujša nočna mora. Avtobus sem delil s hordo podivjanih jeseniških čefurjev v najslabšem pomenu besede. Deset ur vožnje je minilo v pijanskem razgrajanju, nadlegovanju potnikov (zaradi precej ogromne postave in pobrite glave sem jo sicer tukaj odnesel še najbolje od vseh) in nažiganju ogabno zvenečih narodnjakov na ogromen radio. Balkanske narodne glasbe nikoli nisem razumel in je tudi nikoli tretiral kot glasbo, saj lahko vsak prosto tolče po harmoniki in zavija v mikrofon, podobno kot lahko v slovenski narodni vsak napiše kretensko besedilo kako fajn je piti vino.

Prihod v Republiko Srbsko sem počastil z izbruhanim proteinskim šejkom1 in eksplodiranimi živci. Začel sem se zavedati izraza “umor v bistveno zmanjšani prištevnosti”, saj prisežem, da bi brez pomislekov pognal kroglo v čelo vsaj trem ljudem na avtobusu. Po klicanju jelenov sem na bencinski črpalki z zanimanjem opazoval povsem filmski drogaraški dil med kupcem v audiju A6 in prodajalcem v cadillacu. Po zajetnem kovčku sodeč je šlo kar za veliko količino.

Zadnji postanek pred Sarajevom je bil prava osvežitev, saj so kretenski človeški izmečki omagali, nato pa me je v dobro voljo spravil voznik avtobusa, ki se je hudomušno maščeval tako, da je navil radio na polno.

Po prihodu v hotel sem bil približno pet ur ležal v postelji klinično mrtev, potem pa smo se odpravili v nek hotel in se ga totalno nasekali v ogromni socialistični dvorani. Še sreča za odlično sarajevsko pivo, saj je po kakšnih dvanajstih malih flašah glasba postala vsaj malo sprejemljivejša. Ob enih smo z grupo Primorcev sklenili, da prevzamemo oder in glasbila ter približno petsto zbranim kakšno zapojemo. Na veliko srečo nam sovražni prevzem ni uspel, ker je bilo nastopajočim zelo jasno, da ne smejo dati mikrofona sicer zelo lepemu, ampak mrtvo pijanemu Slovencu s flašo v eni in cigaro v drugi roki.

Prihod domov je zavit v kanček skrivnosti in megle2, preostanek noči pa sem spet preživel v nezavesti. Jutro je bilo kratko, saj nas je čakal ogled vojnega Sarajeva z bivšim borcem. Na mojo žalost je slednji bil čisto zgleden državljan in ne enonogi zaraščen psihopat s flašo v roki in kalašnikom v kopalnici. Ekskurzija je bila eden zanimivejših delov silvestrovanja in kljub rahli omotičnosti sem si z zanimanjem ogledal popolnoma uničeno knjižnico, prerešetane stavbe ter evrofično zadrževal bruhanje v tunelu pod sarajevskim letališčem.

Ne vem sicer kaj je Željo dajal v tiste čevape, vendar sem popoldne spet preživel v globokem spancu.

Novo leto sem preživel v diskoteki hotela Holiday Inn, doma pa sem bil že ob dveh, predvsem zavoljo slovenskega idiota, ki se je imel za DJ-ja in vrtel štanco ter želim-da-se-vam-skisajo-možgani turbofolk.

Prvi dan v novem letu nas je zasulo s snegom in po celodnevnem poležavanju smo se z družbo odpravili na sprehod do mesta in se spotoma šli še igrico z naslovom “Najdimo pehotno mino”, ki se gre tako, da svojo punco pošlješ cik-cak teči po travniku zraven kakšne sesute zgradbe in nato s kolegi pobiraš stave. Izgubil sem jaz, saj sem stavil, da je ne bo našla. V bistvu je šlo v vsakem primeru za win-win situacijo – ker je ni našla, imam še vedno fajn punco, če pa bi jo našla pa bi mi ostal vsaj denar od zmage in zavarovalnice.

Zadnjo noč smo v koroško-štajersko-ljubljanski družbi izpraznili hladilnik s pirom v bližnji trgovini (Kebrov zakon tam seveda ne velja), naslednji dan pa po izdatni porciji Željotovih čevapov zapustili Bosno ter jo na mejnih prehodih na srečo odnesli brez “full cavity check-ov“, čeprav sem upal, da si bo carinik ob pregledovanju dokumentov tistih jeseniških gnojev, na roko nataknil rokavico iz lateksa ter jo ovlažil z lubrikantom.

Sarajevo je prav kul mesto, z izredno prijetnimi in poštenimi3 ljudmi. Resno sem se začel spraševati od kod resnično izvirajo primitivnejši prebivalci Velenja, Jesenic in Fužin, saj s kulturo svoje rodne države nimajo očitno nič kaj dosti skupnega.

  1. opomnik: nikoli več ne kupi vanilije []
  2. po mojem so krivi čevapi []
  3. pri čevapih še nikoli prej nisem vedno vzorno dobil računa, ne da bi ga zahteval []
  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Čevapi pa take fore”

  1. karolina pravi:

    super – zdaj vem, v kateri konec Evrope se na izlet ne smem odpeljati z avtobusom. Sploh za novo leto. :)

  2. rew pravi:

    ‘Sarajevo je prav kul mesto, z izredno prijetnimi in poštenimi3 ljudmi. Resno sem se začel spraševati od kod resnično izvirajo primitivnejši prebivalci Velenja, Jesenic in Fužin, saj s kulturo svoje rodne države nimajo očitno nič kaj dosti skupnega.’

    Bravo za zgornje besede. Končno je nekdo opazil! Se

    Veš v čem je stvar…Sarajevo je mesto, starši večine čefurjev pa prihajajo iz vasi. Tudi med temi ‘vaščani’ se najde tudi nekaj bolj kulturnih. Starševska vzgoja dela čudeže:).

    Moja starša sta tudi iz BiH…oče iz vasi, mati pa iz mesta (Mostar). Jaz sem rojen v Sloveniji. Najbrž, ko bi me videl, bi rekel da sem Slovenec. O izrazu čefur sem prvič slišal, ko sem prišel študirat v Ljubljano.

    Ne gledam Tv Pinka in ne poslušam turbo folka. Seveda posušam ex-yu glasbo: staro( Prljavci, Rambo Amadeus, Bjelod dugme,Crvena jabuka,…) in novo (Laka, Edo majka, …) Žal, dobre novejše glasbe iz bivše Juge je bore malo. Najverjetneje je vojna pobila tudi dober okus…upam, da se v zmoti.
    No, kaj še počnem? Šport: basket, včasih nogomet, biljard.

    Če se bo še kdaj potepal po BiH, obvezno obišči Mostar. Glede gurmanskih avantur pa priporočam obcestne gostilne na vijugasto magistrali med Sarajevom in Mostarjem. Seveda govorim o jagnjetinji na žaru. Drži se naslednjega pravila: več kot je mercedsov, audijev,…parkiranih pred gostilno, boljša je hrana.

    Čao!

  3. nejc pravi:

    mislim da sva bila verjetno na istem avtobusu za sarajevo. moram reci da smo se z temi cefurji kar fajn ujeli. tako fantje iz jesenic kot mi smo bili pac malo bolj za zurko kot ostali. sicer je tisti fant malo pretiraval z slacenjem in zezanjem carinika, kar se pa ostalega tice so bili pa cist fejs fantje ki ga rad zurajo tako kot vsi mladi.
    lep pozdrav

  4. sexy jeseničan pravi:

    ejga stariii a sii tii ze biuu na jesenicahh. djj mauu prid sm gor da tii pokazemo lepso plat jesenic. gdajj se gre kj spet u sarajevo bo spet zurka k tistoo jutroo uz pjesmu jedva druze na nogama stojjim.

  5. nejc pravi:

    jaooooo dej ne ze spet ta komad…. lohka gremo skupaj vi prpelte se kksno hudoo bejbo tko kokr lansk let mi bomo pa se mal jegra oziroma megamajstra hehe ;)

  6. megafotr pravi:

    dvomim. ko je gor prišel carinik, so stisnli prpo in bli tih ko miši. niti na misel jim ni prišlo, da bi ga zajebavali, ker bi jih po hitrem postopku spokal v kako klet in uprizoril kak hiter povzetek iz devetdesetih.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.