Arhiv kategorije 'Dolgčas'

Zabava s spamerji

26.09.2009 ob 11:37

Spamerji so postali šlampasti. Nič več neberljivih hieroglifov, v fotke zapakiranih reklam za viagro in nedolžnih subjectov kot so “Hey, check my new profile”.

Sedaj napišejo le še “You have won a million dollars. Please send name, age, country”

Zanimivo.

Seveda sem z veseljem odgovoril:

  • Share/Bookmark

Kako odgovoriš Nigerijcu, ki hoče “kupiti”laptopa?

29.05.2009 ob 14:30

Dobil sem tale mail s “povpraševanjem”…

—–Original Message—–
From: terry smith [mailto:smithterry15@gmail.com]
Sent: Friday, May 29, 2009 2:17 PM
Subject: Re: poizvedba: Fujitsu Siemens, laptop prenosnik Amilo Xi2528 3GB RAM, 500GB disk

Your Name
Bank Name
Bank Account Number
IBAN Number
BIC
so this are the details needed so i will like you to get back to me so
that i can complete the payment i wait your mail…

In odgovoril takole…

Your Name: Santa Clause
Bank Name: The Northern Pole Bank
Bank Account Number: 54968-8950006385
IBAN Number: NP88549688950006385
BIC: NPXY2K

  • Share/Bookmark

Are we human or are we dancer?

16.02.2009 ob 17:04

Kretenski refren te štance me spominja na legendarni “Kaj ti bo pa torba, če si kupil kolo.

  • Share/Bookmark

Zabavna statistika

11.12.2008 ob 17:12

Analiza ključnih besed, ki peljejo na blog, je vedno zabavna stvar. Poglejmo nekaj najzanimivejših, ki vas pripeljejo k meni:

kraste na vagini – definitvno spada na listo stvari, ki jih nikdar v življenju nočem videti, takoj za porničem Amy Winehouse
kumara v riti – odkar EU spet dovoljuje zavite, zna biti zanimivo
nezmožnost pisanja malih črk – vsekakor tako bizarna nezmožnost, da se je z njo za hvaliti
pogrebni govor – o tem je tu gor res veliko napisanega
strelja na mimoidoče – me včasih resnično prime
zanimivo čivkanje papig – brez besed. je google res relevanten iskalnik?
zbirališče slovenske kurbe – kako se lahko ena slovenska kurba kje zbira?
drkajmo – dajmo!
dolžina sramnih dlak – odvisno od tega, koliko časa mine od striženja. trenutno kak centimeter.

  • Share/Bookmark

Edini pravi antidepresiv

21.07.2008 ob 19:42

Tole gnilo vreme je le še pika na i mojemu na splošno usranemu počutju. Delovni dnevi že nekaj časa potekajo le v znamenju jebenega kalkuliranja, simuliranja, napovedovanja, analiziranja in kar je še te hudičeve matematike, ki jo moram prirediti tako, da lahko vsak mesec zaposlenim nakažem nemalo številko.1

Doma je dolgčas, ker zaradi zlomljenega pedala na kolesu ne morem iti na en Giro di Rožnik, žena je v rodnem kraju, zraven je vzela tudi otroka, talepa ljubica se je odločila, da bo zvesta svojemu milijonarju, tastaro je infarkt, tamrtvo sem zakopal nazaj, s tafrigidno nimam kaj početi, s tamladoletno pa bi, ampak ne smem. Čisto razumem Adija.

V takem stanju človeku ne preostane drugega kot, da:

a) si prereže žile, kar ni kul, ker boli, poleg tega pa za sabo pustiš celo pizdarijo na stenah kopalnice
b) gre k najboljšemu sosedu, kupi pollitrski lonček Haagen Dasz-a Strawberry Cheesecake, vrže v DVD zlato kolekcijo standuperjev, se nag poči na posteljo in med praskanjem po jajcih zmaže cel lonček božjega daru ter se veseli, da je žena zdoma, ker bi sicer hotela pol porcije zase.

Ker se brijem s Philishave-om in torej nimam britvic, prva varianta odpade, zato čakam, da se übersladoled v zmrzovalniku strdi v optimalno agregatno stanje.

  1. čisto so razvajeni in hočejo vsak dan jesti []
  • Share/Bookmark

Zakaj so vinjete na vetrobranskem steklu?

22.06.2008 ob 15:51

DARS je nabavil srebrne kombije, ki se bodo vozili po avtocestah in preverjali uporabo vinjet. Kar je pri vsej stvari precej nelogično, je da moramo vinjeto nalepiti na vetrobransko steklo in ne na zadnje steklo. Ko bodo darsovci preverjali nalepke, bodo torej morali najprej avto prehiteti in nato gledati nazaj, če ima prilepljeno vinjeto, namesto, da bi se mu prilepili za rit, pogledali, če je nalepka na zadnji šipi in ga ustavili.

  • Share/Bookmark

Umivanje rok po lulanju

21.06.2008 ob 16:12

Danes sem imel priložnost scati v sekretu, kjer bi bilo varneje vodo piti iz pisoarja kot iz umivalnika, saj je slednji bil nagravžen.

Porajalo se mi je vprašanje o smiselnosti umivanja rok po lulanju na javnih vecejih.

Argument A: za osebno higieno dobro skrbim in minifotr je vseskozi vzorno čist. Navsezadnje se kdaj pa kdaj znajde v kakšnih ustih in njihova lastnica še nikoli ni zbolela.

Argument B: ne ščijem po rokah pa tudi če bi, je urin sterilen. V nekaterih ljubezenskih filmih ga celo pijejo.

Argument C: v nasprotju z mojim reproorganom je čistoča na večini javnih vecejev pod higienskim minimumom1. Če se dotikam samo sebe, pridem ven še najbolj čist. Če pa si hočem umiti roke, se moram dotakniti pipe, ki se jo je pred mano dotaknilo n prascev, ki so pred tem svoje usrane tace vlačili po raznih rajih za bakterije, ki so jih potem v milijonskem številu pustili na isti pipi.

Torej, a naj si še naprej umivam roke na javnih sekretih, ali naj raje to preskočim? Rad imam, da mi roke dišijo po milu in sovražim lepljiv občutek, kljub temu pa se kdaj pa kdaj resno zamislim nad smiselnostjo tega početja.

  1. na sekretu me boste prepoznali po tem, da vrata vedno “po kirurško” odpiram s komolci []
  • Share/Bookmark

Fckued up

1.06.2008 ob 15:00

Ta vikend je naša mala skupinica podjetij planirala teambuilding v Bovcu. V planu je bil najprej hidrospeed, nato pitnik1 do jutranjih ur in spanje. Naslednje jutro bi se vsi postrelili v paintballu in se nato odpravili domov.

Moja osebna tradicija je, da sem sicer zdrav kot dren, zbolim pa vedno:
a) preden grem na morje, ali sem že na morju
b) za novo leto
c) za rojstni dan
d) pred dobrimi žuri

Seveda tokrat ni bilo nič drugače. V četrtek zvečer sem že malo težko požiral slino, v petek pa sem komaj vstal in se spokal v pisarno. Ker je moja produktivnost bila na ravni črnogorskega pastirja, sem ob enih že ležal na postelji, klel in se filal z lekadolom. Besen na to usrano tradicijo sem si prisegel, da v soboto grem v Bovec pa tudi če me nazaj peljejo z reševalnim helikopterjem. Dober sužnjelastnik se mora kdaj pa kdaj s svojimi sužnji tudi družiti v izvenpisarniških in pijanskih udejstvovanjih.

Zjutraj sem torej na tešče pogoltnil dva lekadola2, spakiral in šel na meeting point. Ker sem taprav dec, sem se celo javil, da vozim enega od kombijev. Zdrava pamet mi je dala vedeti, da se kopanje v ledenomrzli Soči ne bo dobro končalo, še manj pa polurni vzpon v hrib in nato dveurni canyoning. Izbral sem rafting, kjer navsezadnje v popolni neoprenski opremi sediš v čolnu. Pih, na rafting lahko greš tudi v terminalni fazi SARS-a.

Vodostaj je bil zavidljiv in temu primerne so bile tudi brzice. Čoln sem si delil s sodelavkami in vodič me je določil za določevalca ritma, zato sem sedel čisto spredaj, babe pa so trudile veslati v mojem ritmu. No, do prvega deročega dela nisem vedel, da prvi v čolnu faše tudi največje količine vode in po 15 minutah mi je po sredini riti že tekel na približno 10 stopinj ohlajen hudournik, ki je na sramotno velikost skrčil tudi minifotra.

Po enournem plutju sem se karseda hitro preoblekel v suha oblačila, ki pa jih je – kako predvidljivo zame – v naslednji minuti začel močiti dež. Ruknil sem še en lekadol3, preklel to usrano tradicijo in se spokal v kombi. Grlo me je takrat že nagravžno bolelo, pljunki pa so bili mešanica tiste fluorescentno zelene trde stvari in krvi.

Prvi del pitnika smo imeli na spodnji postaji gondole, ki pelje na Kanin, a smo se kmalu odločili za premik na bolj idilično Čezsočo. Pred tem sem s tremi kozarčki jegra poskrbel za delno uničenje bakterij in vase s skrajnimi napori in ob spremstvu guantanamovskih bolečin spravil pol ražnjiča.

Pitnik plac v Čezsoči je zakon. Drevesa nudijo senco, trhle klopi4 prostor za pijačo, jedačo in poker karte, Soča pa služi kot naravni hladilnik za pir. In tega je bilo v ogromnih količinah. Eden naših podizvajalcev, ki je bil zadolžen za organizacijo in nabavo, je malce precenil pivske sposobnosti naših bab in pripeljal cca. 60 litrov šampanjca, prav toliko buteljk rdečega, štiri platoje navadnega pira, cca. 8 škatel Salitosa5 ter nemalo flaš vodk, gina in jegra. Vse skupaj bi zadostovalo za vsaj sto udeležencev ali pa mogoče 5 irskih mornarjev. Na hitro sem ruknil še enega jegra, nato pa s Salitosom poplaknil še četrti lekadol. Ko je zagrabil, sem se ob spremljavi parih flaš ne preveč ledenega pira spravil razlagati pravila texas holdem-a osmim sodelujočim in po prvi igri obupal, ker jih je nekaj bilo že tako pijanih, da sem se s svojim krhkim grlom moral dreti tako dolgo, da so mandlji spet rekli “Dost je!”.

Ker mi je zmanjkalo lekadola in ker je moja telesna temperatura rasla sorazmerno z bolečinami v grlu, sem se odločil, da ne grem na današnji paintball in da se raje prištulim programerju, ki je šel proti Ljubljani. Pot iz Bovca do Ljubljane se vleče kot ponedeljek in po dveh urah sem končno prišel do zadnjih dveh lekadolov v moji nočni omarici. Stvar je šla že tako daleč, da mi je jezik zatekel do te mere, da nisem mogel več razločno govoriti. Počakal sem, da tableti primeta in začuda mi je uspelo prespati noč.

Danes zjutraj sem premetal celo stanovanje in na srečo našel še (verjetno arhivski) primerek aspirina, ki mi pravkar za silo lajša bolečine. Vase sem spravil en jogurtov mousse pa še to je zgledalo bolj kot deepthroating z žvepleno kislino premazane bejzbol palice. Za kosilo sem šel v Mercator center po vrečko tortelinov (ki sem jih pred pol ure popolnoma razkuhane spravil vase), na parkirišču pa sem slabo voljo znesel nad malim šiptarčkom, ki je pristopil k meni in mi dejal, da zbira prispevke za operacijo svoje sestre. Odgovoril sem mu, da so operacije v Sloveniji brezplačne in da naj drugič raje reče fotru, da se vsaj malo umakne, ko se 5 metrov stran od njega pogovarja po mobitelu. Načeloma sem do fehtarjev prizanesljiv, tastarim dam celo kak cent, na kurac pa mi grejo čisto opravilno sposobni lenuhi, ki raje fehtajo kot pa da bi se vrgli v gradbeništvo, kulinariko ali slaščičarstvo, tako kot večina njihovih rojakov.

Tale zapis je čisto nepovezan in brezvezen, ampak tole je še najbolj zanimivo opravilo, ki ga lahko med gnitjem v postelji danes počnem. Jutri grem k zdravnici in če mi baba ne napiše smrtne doze tamočnega ketonala, se ji bom na ves glas kaj lepega zadrl v stetoskop! Mogoče bo kdo mislil, da sem zjamrana pička, ampak če vam pokažem moje desetkilske mandlje in moj gigantski jezik, boste takoj vse vzeli nazaj.

  1. piknik, kjer se predvsem pije []
  2. ko pride do zdravil za lajšanje simptomov, se ne šparam – ali kot bi rekel Jerry Seinfeld: “Figure out what dose would kill me, and then back it up a little.” []
  3. sirijsli – zakaj izumitelj paracetamola ni dobil Nobelove nagrade za medicino? []
  4. iz ene smo zaradi neposrečene kombinacije trhlosti in prekomerne teže sedečih napravili dve []
  5. neka tuja verzija Bandidosa []
  • Share/Bookmark

Naj mi nekdo razloži prehlad

16.01.2008 ob 12:49

Nikoli mi ni bil jasen. Kako nastane? Babice grozijo z njim, če pozimi neseš ven smeti v kratki majici, prijatelji pa se te izogibajo, ko kihaš, ker se bojijo, da se bodo nalezli.Torej a stvar nastane, ker se telo podhladi, ali nastane zaradi virusa, ki ga fašeš od prehlajenega prijatelja? Hudiča, naj se že odločijo!

  • Share/Bookmark

Raziskava za Tuš telekom

13.09.2007 ob 00:39

Po dolgem času spet anketa. Tokrat delam javnomnenjsko raziskavo za Tuš telekom. Po enomesečnem glasovanju bom rezultate izvozil v excel, naredil grafe in vse skupaj poslal na dotično podjetje. Brez zajebancije.

  • Share/Bookmark