Pajzl

V zadnjih mesecih se sprašujem, koga bom volil na naslednjih parlamentarnih volitvah, a zaenkrat nisem našel niti posameznika, kaj šele stranke. Žal ne najdem niti enega politika, za katerega bi lahko zatrdil, da je strokovnjak za karkoli drugega kot klientelizem, goljufivo lobiranje, korupcijo in prazne besede.

Ampak z davki ga pa v zadnjem času še posebej lomijo. Državna uprava je brezno brez dna in na že tako visoko in zapleteno obdavčeno življenje pravnih in fizičnih oseb si izmišljujejo še dodatne dajatve. Bi še nekako požrl, če bi se zbrani denar porabljal smotrno, tako pa dajemo vedno več, država pa se vse bolj in bolj zadolžuje in v letošnjem letu pričakujem, da bo tudi Slovenija šla po poti Grčije in Irske.

Moj predlog?

Enoten davek: 10-odstotna obdavčitev vsega. Izvzete so nekatere smiselne trošarine in DDV.

Sicer se na mikro ravni precej ukvarjam z davki, ampak še vedno bom poslušal kakšnega strokovnjaka, ki bo z argumenti sesul mojo idejo. V šoli so me v prvih dveh letnikih učili o dveh zelo pomembnih stvareh – ekonomiji obsega in cenovni elastičnosti povpraševanja. Prva govori o višjih profitih pri nižjih cenah ob upoštevanju mejnih stroškov, druga pa o vplivu povpraševanja na spremembo cene. O dveh stvareh, ki se po mojem malce laičnem mnenju lahko aplicirata tudi na makro raven.

Slovenska davčna zakonodaja ima dva glavna problema:

1. Je tako zapletena, da je ne razumejo niti na ministrstvu za finance.
2. Je nestimulativna za gospodarstvo in predvsem za tuje investitorje, ki niti ne vedo točno, kako investirati v naša podjetja.

Skupna točka obeh problemov so nejasni in previsoki davki. Že dejstvo, da vsako malo večje podjetje potrebuje davčnega svetovalca in da je celo ceneje plačevati svetovalčeve drage svetovalne ure kot pa plačati poln davek, je znak za alarm. Roko dam v ogenj, da ni podjetja v Sloveniji, ki ne bi na tak ali drugačen način vsaj enkrat utajilo davka. Potni stroški, reprezentanca, kompenzacije na koncu in začetku leta, računi za navidezne storitve, offshore nakazila in še je tega. Decembra produktivnost v malih podjetjih pade, saj vsi panično kličejo kolege z željo po vhodnih računih za zmanjšanje davčne osnove. Vsi bi radi nategnili državo, ker ne želijo več financirati njene neracionalne in netransparentne porabe.

Taveliki gredo celo dlje. Roko dam v ogenj tudi za trditev, da ima vsako večje podjetje (recimo z nad 50 milijoni evrov letnega prometa) kakšno zakrinkano offshore hčerko v kateri izmed davčnih oaz kot so Ciper, Gibraltar, Delaware, Kajmanski otoki in podobno. Ustanovitev takšnega podjetja stane približno 1000 evrov za storitev na ključ in investicija se povrne že z enim nakazilom v izogib slovenskim davkom.

Zato moj predlog o 10-odstotni univerzalni obdavčitvi. Za 10 odstotkov se nikomur ne bo dalo ukvarjati z davčnimi akrobacijami, saj slej ko prej nabereš za takšen znesek stroškov z raznimi provizijami, prenakazili in nenazadnje s porabljenim časom. Verjetno se bi sicer našlo nekaj pohlepnih gostincev, ki bi še to poskušali pokrasti, ampak te stvari bi reševali z drugačno kazensko zakonodajo in predvsem zglednim izvrševanjem.

20, 30, 40, 90 odstotkov od nič ni nič. 10 odstotkov od nekaj pa je nekaj. Za primer – lani so Italijani utajili za 50 milijard evrov davkov – 10 odstotkov od 50 milijard je 5 milijard.

Ne le, da se slovenskim podjetjem ne bi bilo treba več ukvarjati z davčnimi akrobacijami, zaposlovati cele oddelke strokovnjakov za poslovanje z državo. Poleg večje skoncentriranosti na ustvarjanje vrednosti bi takšna zakonodaja k nam končno privabila tuje investicije in mogoče slovenska Silicijeva dolina ne bi ostala le v Pahorjevih sanjah (takrat ko ne sanja, da ga končno lahko potegne sam sebi).

Kot rečeno – zapis je zgolj povzetek lastne (kmečke) logike. Če bi namesto marketinga izbral ekonomijo, bi o tem napisal zaključno nalogo in morda celo naredil kakšen ekonomski model. Tako pa to prepuščam komentatorjem.

… bi mu bilo ime Scott Capurro. Na včerajšnjem zaključku Panča je bil Capurro edini zares smešen komik. Perica je sicer predlagal milejše kritike neuspešnih komikov, zato se bom poskušal zadrž….. TO JE BIL PODEN!!!!!

Resnično sem si želel, da bi lahko naše pohvalil in da bi me včeraj nasmejali, vendar je šlo od ponedeljka na žalost le še navzdol. Toleriram slabe dni sicer dobrih komikov (npr. Pižame), ne razumem pa kako je mogoče, da Dušanu Tomiču nihče ne pove, da ne zna imitirati¹ in da nekemu bizarnemu Madžaru nihče ne razloži, da stand-up pač ne pomeni govorjenja enega vica za drugim na odru. Prijatelj, ki je z mano gledal to polomijo, je lepo povedal: “Samo še eno domačo zašpila, pa bo mera popolna.”

Ampak Scott je pa navdušil. Tip (no, napol baba) ima ravno takšen humor, ki ga najbolj obožujem – neposreden in politično nekorekten. Navsezadnje gre za komedijo in njegov namen ni nikogar užaliti, zato so še tako krute fore (vsaj od sproščenega dela publike) izzivale gromek smeh. Ne le, da je pošteno obdelal različne rase in spolne usmerjenosti, celoten program je prilagodil Slovencem in večkrat namočil tudi Hrvate. Malo spominja na lik Jacka iz Will and Grace, med komiki pa bi ga zaradi neposrednosti (rasizma, antisemitizma in podobnih politično nekorektnih zadev) primerjal z Liso Lampanelli, na trenutke pa ga je tudi odnašalo v globine kot Eddie-ja Izzarda.

Kljub pizdakanju sem vesel, da se je Panč prijel in organizatorjem želim, da naslednje leto nafilajo še kakšen večji prostor (Križanke?). Le Madžarov se izogibajte.

1. Frank Caliendo je nekoč izjavil, da en sam lik študira tudi štiri leta [↩]

Od treh dni mi je uspelo uloviti dva in lahko rečem, da so se Tin, Tešky in družba potrudili narediti dober festival z odlično zasedbo. V nedeljo sem žal moral obisk ljubljanskega gradu spustiti, ampak sem si zato obljubil, da preostalih treh dni ne bom.

Posameznikov je preveč, da bi se lotil vsakega posebej, čeprav je sprva bil to moj namen, zato bom izpostavil le nekaj zanimivejših, med katerimi pa letos definitivno izstopajo Hrvati.

Domagoj Pintarič
Znano ime med ljubitelji stand-upa v Sloveniji, kljub temu pa sem ga včeraj videl prvič. Od njega sem si obetal veliko in to tudi dobil. Domagoj ima samozavesten in precej izpiljen nastop, odlične fore in zelo očitno dobro (teoretično) podlago, kako se pelje dobra rutina. Karikira čisto vsakdanje stvari in ravno ta tip komedije meni najbolj sede. Zakon je in še ga bom z veseljem šel poslušat.

Ivan Šarić
Še ena zvezda. Pozna se mu televizijska kilometrina in trdo delo. Na lanskem Panču sem opazil ogromno razliko med našimi komiki ter profiji kot sta bila noro dober Ian Stone in sicer po forah povprečni Al Pitcher. Naši so se malo lovili, medtem ko sta gosta samozavestno osvojila publiko. Takšen je tudi Ivan, ki je nastop izpeljal brezhibno, sicer z nekaj bolj dolgočasnimi forami, ampak kljub temu vrhunsko, primerljivo z izkušenimi ameriškimi klubskimi mački.

Perica Jerković
Do nedavnega je bil Perica na drugem mestu moje osebne lestvice slovenskih komikov. Po včerajšnjem nastopu in današnji polomiji Vida Valiča pa je gotovo prvi. Všeč mi je njegov stil in še vedno ne vem, ali ima res tremo, ali se samo dela, da je malo zmeden. Spoštujem komike, ki naštudirajo ogromno materiala, se naučijo bistvena pravila stand-up komedije in imajo inovativen nastop. Perica je razturil že s prihodom na oder in poskrbel za višek večera z domiselno foro s playbackom/branjem misli.

Vinko Šimek
Jp, Jaka Šraufciger. Priznam, da sem bil zelo skeptičen glede njegovega nastopa, ker od predstave 5moških.com in sramotnega nastopa tastarega Cavazze ne verjamem v stare mačke slovenske “komedije”, ki stand-up očitno podcenjujejo, saj so verjetno mnenja, da to za nekoga, ki zna odigrati kralja Learja, pač ne sme biti nek kunšt.
Šimek me je prijetno presenetil z dvema tretjinama svojega nastopa, kjer se je brezkompromisno in ostro, že skoraj po zgledu Lise Lampanelli lotil politikov, pedrov, Vike Potočnik… Okej, izpiljen nastop sem od človeka z njegovo kilometrino tako ali tako pričakoval. Škoda je le, da je dober vtis pokvaril s precej debilno pesmico na temo politične scene in kar malo nerodno je postalo, ko je ob pretihi glasbeni podlagi krulil v mikrofon.

Marina Orsag
Edini poklicni komičarki med nastopajočimi Hrvati se pozna, da si s stand-upom služi kruh. Resda sem jo na trenutke malo slabo razumel, ampak na splošno je nastop izpeljala rutinirano v stilu Ellen DeGeneres (vključno s priznanjem, da je lezba). Na odru ne izbira besed in sproščeno svinja gor in dol, kar meni neizmerno paše, ker ne maram komikov, ki pazijo na jezik. Kakšen “jebote” in “koji ti je kurac” sem in tja lepo začini vzdušje in Marina svinja z občutkom. Upam, da posname kakšen DVD.

Vid Valič
Razočaranje festivala. Danes je v noro vroči Cvetličarni nastopil kot zadnji, saj so organizatorji očitno šli po načelu “najboljše šparaj za konec”. Pred njegovim nastopom se je prav nemarno uscalo, kar je sicer znižalo temperaturo v dvorani iz 68 na 62 stopinj, ampak hkrati tudi vzbudilo skrb za polurno stanje na dežju v koloni za plačilo parkirnine. Ker je Valič bil tako zelo zanič, sem kakšnih 10 minut pred koncem spokal do parkomata. Vida sem prvič videl, ko je še kot dokaj neznan komik nastopil v Rožni dolini in takrat je trgal gate. Očitno je obratno sorazmerno s televizijsko kariero (in rastjo čupe) šel njegov smisel za humor. Saj ga še ima, le občutek imam, da se mu ne da več truditi in da misli, da se mu bo folk režal le zato, ker je on pač Vid-Slovenijaimatalent-Valič. No, danes Vid ni imel talenta in škoda je, da je na edinem pravem slovenskem stand-up dogodku vse skupaj pošteno zajebal s šlampasto pripravljenim materialom.

Ostali so bili precej povprečni, nekateri zato, ker so nastopali prvič (in za prvič precej dobro), drugi (junaki debilnih resničnostnih šovov) pa zato, ker spravijo občinstvo v smeh le z ukradenimi forami in bedarijami na prvo žogo.

Bomo videli, kako bo jutri. Program obeta!

V nedeljo sem se vrnil iz Londona, kjer bi moral sicer biti le do četrtka, ampak sem svoj obisk zaradi stavke francoske kontrole letenja neprostovoljno podaljšal.  Nič za to, London je ena lepših evropskih prestolnic, ljudje pa neverjetno prijazni. V enem tednu se človek njihove prijaznosti tako navadi, da je vrnitev v Slovenijo pravi mali šok.

Odnos do strank je v Angliji resnično na nivoju in Slovenci smo v primerjavi z njimi še vedno pravi Balkanci v najslabšem pomenu besede (naj mi vljudnejši del polotoka odpusti). Pa naj navedem nekaj primerjav.

LONDON

1. Zaradi odpovedanega leta sem kot rečeno petek, soboto in nedeljo preživel v Londonu. Na letališču so se za neprijetnosti opravičili in nas napotili, da si rezerviramo hotel po želji. Seveda “within a reasonable price range”. Danes sem na EasyJet poslal zahtevek za vračilo stroškov in v roku ene ure prejel odgovor, kjer so se mi (sicer nič krivi) še enkrat iskreno opravičili in mi potrdili za cca. 700 EUR vračila stroškov hotela in prehrane.

2. Imel sem to srečo, da je v londonskem Apple Storu ostalo še nekaj iPhone-ov 4, tako da sem se po dveh urah in pol stanja v vrsti dokopal do svojega (recenzija sledi). Dobri dve uri čakanja na soncu, pri 28 stopinjah ni ravno nekaj, v čimer bi človek užival, ampak v Angliji znajo to narediti znosno. Čakajočim v vrsti so delili brezplačno vodo in senčnike, neki priletni gospe¹ so ponudili stol, prijazna gospodična pa se je sprehajala med nami in nas kratkočasila s small talkom. Od kod prihajamo, kako nam je všeč London, kako smo zadovoljni s fuzbalom itd. Vmes nas je štela in preverjala preostalo zalogo telefonov, da ne bi kdo čakal zastonj.

LJUBLJANA

1. Med današnjim službenim opravkom sem si vzel še pol urice za kratko kosilce. Ker moram nadoknaditi prejšnji teden zamujeno, sem hitro pojedel, da bi bil čimprej nazaj v pisarni. Natakarja sem prosil za račun in debil mi je z gesto nakazal, da se mu mudi in da se nima časa ukvarjati z mano. Ko sem ga po 10 minutah čakanja še enkrat prosil (vem, moral bi popizditi) za račun, mi je rekel: “Pizda, a ti ni ona prinesla računa?”.

2. Ravnokar sem bil v Mercatorju na Rudniku, ker mi je zmanjkalo nekaj malenkosti. Na avtomatski blagajni lepo zlagam stvari čez blagajno v vrečko in vmes opazim, da je ena izmed vrečic z začimbami strgana. Priznam, nisem najbolj pozoren kupec in stvari ne pogledam, preden jo dam v vrečko, zato nisem opazil, da ena od vrečk, ki sem jih zgrabil v šopu, pušča. Na polici z začimbami pa je tako ali tako ponavadi vse razsuto.
Blagajničarko, ki skrbi za štiri avtomatske blagajne, sem želel opozoriti na to, ampak je ni bilo blizu, zato sem nadaljeval s skeniranjem izdelkov. Ko pa je prišla do mene in sem ji pokazal strgano vrečko, pa je bil njen odgovor: “Hja, sej verjetno se ni sama strgala, ane?”. Tudi, če bi jo ponesreči strgal sam (kar je nisem, ker nimam mačjih krempljev in tudi nanjo nisem ničesar odlagal), je to neprimeren pristop in bi morala smrklja držati gobec!

Ne vem no, pri 105 tisoč brezposelnih bi ljudje lahko malo več pokazali na svojem delovnem mestu, ne glede na to, kako usrano je. Navsezadje so plačani za to, da so tistih 8 ur prijazni do strank in da delajo v dobro svoje firme. In prosim – ne mi začet z nepoštenimi plačami in podobnim sranjem, ker tudi v (razvitejši) tujini trgovci zaslužijo en drek.

1. a ni kul, da mamke kupujejo iPhone? [↩]

Ja, sprejel sem nove pogoje, ker ste me v to nekako prisilili. Ne da se mi znova seliti bloga, sem pa skrajno razočaran nad Siolovim odnosom, ker tile pogoji so bolj v stilu “kljub temu, da lahko z vašimi avtorskimi prispevki delamo kar želimo, nismo odgovorni za nič kar napišete in vi nosite vso škodo, ki jo lahko Planet 9 utrpi zaradi objave vaših prispevkov, ki jih seveda lahko prej po mili volji predela”.

A SE VAM JE ČISTO ZMEŠALO?!

Po logiki vaših kretenskih (pardon, po novem ne smem žaliti Planeta 9) pravnikov lahko moje zapise predelate po lastnem okusu, potem pa za to vaše skrpucalo odgovarjam izključno jaz.

Nisem sicer pravnik, vendar sem iz pogojev razbral, da vam uporabo, predelavo in ostala v pogojih navedena dejanja dovoljujem do preklica:

S posredovanjem vsebine na portal uporabnik izrecno dovoli javno objavo te vsebine (dela) v okviru portala, in sicer na način in pod pogoji teh pogojev in v skladu z navodili za uporabo storitve, pri čemer s posredovanjem vsebin brezplačno, neizključno in do preklica prenese na družbo Planet 9, d. o. o. materialne avtorske pravice, in sicer:

• vse pravice uporabe dela v telesni obliki, zlasti pravico reproduciranja;
• vse pravice uporabe dela v netelesni obliki (objava v javnosti), zlasti pravico javnega izvajanja, pravico javnega prenašanja, pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami, pravico javnega prikazovanja, pravico radiodifuznega oddajanja, pravico radiodifuzne retransmisije, pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja in pravico dajanja na voljo javnosti;
• vse pravice uporabe dela v spremenjeni obliki, kar obsega zlasti pravico predelave in pravico avdiovizualne priredbe;
• vse pravice uporabe primerkov avtorskega dela, to je pravico distribuiranja in pravico dajanja v najem.

Avtor bloga (dela) na naslovu http://megafotr.blog.siol.net sem z dnem 25.2.2010 do nadaljnjega podjetju Planet 9 preklical naslednje:

• vse pravice uporabe dela v telesni obliki, zlasti pravico reproduciranja;
• vse pravice uporabe dela v netelesni obliki (objava v javnosti), zlasti pravico javnega izvajanja, pravico javnega prenašanja, pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami, pravico javnega prikazovanja, pravico radiodifuznega oddajanja, pravico radiodifuzne retransmisije, pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja in pravico dajanja na voljo javnosti;
• vse pravice uporabe dela v spremenjeni obliki, kar obsega zlasti pravico predelave in pravico avdiovizualne priredbe;
• vse pravice uporabe primerkov avtorskega dela, to je pravico distribuiranja in pravico dajanja v najem.

Če boste kdaj res zelo želeli kaj uporabiti, me lahko le prijazno poprosite za dovoljenje med komentarji ali na mail cedevita (a) gmail pika com. Naučite se malo bontona, ker so vas verjetno mame učile, da lepa beseda lepo mesto najde, s pravniškim teroriziranjem pa kvečjemu pridete na naslovnice dnevnih časopisov in v Svet na Kanalu A. Samo poglejte ubogega Senico.

Živim na Rudniku, zato kupujem v bližnjem nakupovalnem središču, kjer imam za fasngo na voljo Leclerc in Mercator. Na začetku sem sicer pogosto zahajal k Francozom, saj imajo na izbiro lepo paleto francoskih tradicionalnih jedi s cassouletom na čelu, bili pa so tudi prvi, ki so začeli prodajati Haagen Dasz.

Ko se je čez parkirišče odprl Mercator pa sem začel kupovati tam. Razlogi?

• arogantne francoske pizde ne dajejo tamalih vrečk in verjetno za dve pašteti in kilo kruha kupoval tavelike vrečke
• Mercator ima avtomatske blagajne
• Mercator ima lepe trgovine
• Mercator ima prijazne zaposlene
• Leclerc zgleda kot skladišče
• Leclerc ima naci varnostnike, ki ti ne pustijo v trgovino nesti nahrbtnika
• V Mercatorju v vozičke ni treba tlačiti kovancev

Dejstvo, da je Mercator slovenski, me ne gane. Če bo zraven trgovino zgradil trgovec iz Azerbajdžana in mi bo ponudil vse zgoraj naštete prednosti ter mi na blagajni še zložil špecerijo v vrečko, bom podpiral azerbajdžansko gospodarstvo.

Res mi ni jasno, kako lahko trgovci v Sloveniji zapravijo na milijone evrov letno za trapasto oglaševanje, v trgovinah pa kupce z njihovim denarjem izsiljujejo, da sami zlagajo vozičke, jim ne dajejo vrečk in jim niti na pamet ne pade, da bi na blagajni kdo kupcu zložil stvari v vrečko¹

Ša-la-bajzerji!

1. Muller je svetla izjema, ker ima ob blagajni prijazne punce, ki počno ravno to [↩]

Ali kako s tipkovnico premagati 7 tisoč pušk (in nekaj deset patrij).

Pred dnevi sem pisal o nepravičnih kriterijih zelo očitno nekorektnega razpisa, pisanega na kožo le enemu ponudniku in po tem, ko je zapis povzel tudi Had ter se je zadeva razširila še po Facebooku in Twitterju, se je ministrstvo zganilo.

MORS je napovedal, da bo umaknil javno naročilo za oglaševanje na Najdi.si. Delo Mag danes piše, da so kot razlog za to navedli, da oglaševanja ne potrebujejo, ker so uvideli, da v prihodnje ne bo več potrebe po dodatnem zaposlovanju v slovenski vojski.

V nekaj dnevih, ko je bil razpis objavljen, so očitno dobili na mizo raziskavo, ki ugotavlja, da imajo dovolj vojakov. Verjetno so slovenski kerlci v zadnjih dneh kar drli v vojašnice, medtem ko so sredi septembra raje ležali doma. Verjetno so se ustrašili mraza, vojska pa je znana po toplih enolončnicah in oblačilih iz volne in goreteksa.

Danes sem po elektronski pošti dobil povabilo k oddaji ponudb za spletno oglaševanje, ali kot temu rečejo v vojski “objavo tekstovnih in slikovnih oglasov z neposredno povezavo na spletno predstavitev oglaševalca”.

Oglaševalski kruh je v teh časih težak, suh in plesniv, zato sem seveda priložnost zgrabil z obema rokama in dokumentacijo na dušek prebral. Oziroma jo prebral do prve točke poglavja “Zahteve oglaševalca”.

Ministrstvo za obrambo naroča za 15 tisoč evrov tekstovnega oglaševanja na ključne besede, tekstovnih oglasov na doseg, grafičnih oglasov na ključne besede in video oglasov na doseg. Tekstovne oglase so pripravljeni plačevati na klik, medtem ko bi grafične plačevali po prikazu.

Sporni del razpisa, ki si zasluži pozornost Kosove komisije pa je sledeč:
Ponudnik mora biti lastnik spletne strani v slovenskem jeziku, katere dnevni obisk presega 130.000 različnih obiskovalcev.

Sporna sta dva dela v zgornjem stavku in sicer “lastnik” ter “130.000 različnih obiskovalcev“.

Po svežih podatkih meritev MOSS je edini medij, ki je sposoben zadovoljiti vse pogoje iz razpisa, Najdi.si. Poleg 24ur.com je namreč ta slovenski iskalnik edino spletno mesto s tako velikim dnevnim dosegom, upoštevati pa je treba dejstvo, da 24ur.com ne ponuja tekstovnega oglaševanja na ključne besede, tako da na koncu Najdi ostane edini kandidat – in to le če se sam prijavi na razpis, saj veliki medijski zakupniki, ki imajo z Najdi.si sklenjene pogodbe z agencijskimi provizijami, niso lastniki medija in tako niso v skladu s pogoji razpisa.

Avtorji razpisa so torej slednjega prilagodili le enemu ponudniku, to pa skušali zapakirati v malce nejasne zahteve, saj so v nasprotju z ustaljeno prakso navedli zahteve po dnevnem dosegu, čeprav je v spletnem oglaševanju merilo mesečni doseg. Ta je naveden v MOSS certifikatih, kar bi pomenilo, da bi bila koruptivna narava razpisa še bolj očitna, saj bi vsakdo podatek o mesečnem dosegu lahko prebral iz spletnega mesta MOSS.

Kako bi razpis izpeljali pošteno? Iz dokumentacije bi odstranili zahtevo po lastništvu medija in omogočili zakup formatov, ki so na voljo na ostalih medijih ter podali minimalen proračun, namenjen mediju ter maksimalno vsoto sredstev, namenjenih kreiranju in vodenju kampanje. Agencije in mediji bi potem tekmovali, kdo bi ponudil nižji znesek za zadnji kriterij in razpis bi bil popolnoma pošten. Poleg tega bi naročnik za svoj denar dobil več, saj bi verjetno največ prijaviteljev ponudilo iskalno in kontektstno oglaševanje na Googlu ter demografsko ciljano oglaševanje na Facebooku (recimo moški med 17. in 25. letom starosti).

Bi dali Dragu Kosu eno nalogo?

Povezava do razpisne dokumentacije: povabilo_splet-2010-2011-pzpb

Ni dneva, da se ne bi priklopil na pomožni način delovanja, danes pa niti to ne pomaga, saj tudi v pomožnem delovanju slika zmrzne vsakih 10 sekund. Tehnična pomoč je seveda nedosegljiva, jaz pa zelo dobro vem, kaj bom naredil z računom, ko mi ga pošljejo. Na pamet mi pridejo tele besede: WC, rit, povratna pošta.

Sovražim besedno zvezo mladi podjetnik. Že nekaj časa opažam porast mladcev v dvajsetih, ki so prepričani, da bodo naslednji Mark Zuckerberg. Njihovi napimpani blogi si vsi delijo eno in isto vsebino – kako do kapitala, 10 pravil za uspeh v podjetništvu, kako se mora vesti podjetnik, kako se pravilno mrežiti, osnove podjetniške komunikacije in podobno nakladanje, prepisano iz knjig raznih gurujev.

Z zanimanjem sem prebral več informacij¹ o nekaterih mladih podjetnikih in opazil, da še nihče od njih ni izpeljal niti enega opaznejšega projekta, a kljub temu širokogrudno delijo nasvete kako uspeti s svojo firmo. Druži jih tudi to, da so vsi poskušali uspeti z izdelovanjem spletnih strani in/ali filanjem tonerjev in kartuš za tiskalnike. Blazno inovativno, sploh če upoštevaš, da lahko v isti sapi na njihovih blogih prebereš vsaj tri zapise o tem, kako pomembno je biti inovativen.

Biti podjetnik ne pomeni le, da se oblačiš v obleke in kravate tudi takrat, ko je zunaj 35 stopinj ter da se fotografiraš s cigarami, vinom v pecljastih kozarcih in konjakom. Zame je podjetnik nekdo, ki – lahko tudi v kratkih hlačah – cele dneve preživi za računalnikom, razvija nekaj novega, inovativnega, ki plača zaposlene, preden sam da kaj v žep in ki nasvete manj izkušenim deli šele takrat, ko sam kaj doseže. Torej nekdo, ki ima podjetje z  namenom in ne le zato, da ga ima in da lahko svoj blog poimenuje “blog mladega podjetnika, ki želi uspeti v poslovnem svetu”. Vse skupaj je pri njih le ena sama lepa fasada brez notranje opreme.

Izjeme? Mladi podjetniki v pravem pomenu besede so recimo fantje iz Zemante. Od njih se rad učim pa čeprav ne teoretizirajo o strategijah pridobivanja semenskega kapitala in o pomembnosti mreženja, oni to raje udejanijo v praksi, ostali pa se učimo na njihovem primeru. In to naredijo brez armanija in zloščenih čevljev.

1. na blogih z veseljem opisujejo svoje življenje [↩]