Cesarjeva volčja lakota
6.02.2011 ob 19:51V zadnjih mesecih se sprašujem, koga bom volil na naslednjih parlamentarnih volitvah, a zaenkrat nisem našel niti posameznika, kaj šele stranke. Žal ne najdem niti enega politika, za katerega bi lahko zatrdil, da je strokovnjak za karkoli drugega kot klientelizem, goljufivo lobiranje, korupcijo in prazne besede.
Ampak z davki ga pa v zadnjem času še posebej lomijo. Državna uprava je brezno brez dna in na že tako visoko in zapleteno obdavčeno življenje pravnih in fizičnih oseb si izmišljujejo še dodatne dajatve. Bi še nekako požrl, če bi se zbrani denar porabljal smotrno, tako pa dajemo vedno več, država pa se vse bolj in bolj zadolžuje in v letošnjem letu pričakujem, da bo tudi Slovenija šla po poti Grčije in Irske.
Moj predlog?
Enoten davek: 10-odstotna obdavčitev vsega. Izvzete so nekatere smiselne trošarine in DDV.
Sicer se na mikro ravni precej ukvarjam z davki, ampak še vedno bom poslušal kakšnega strokovnjaka, ki bo z argumenti sesul mojo idejo. V šoli so me v prvih dveh letnikih učili o dveh zelo pomembnih stvareh – ekonomiji obsega in cenovni elastičnosti povpraševanja. Prva govori o višjih profitih pri nižjih cenah ob upoštevanju mejnih stroškov, druga pa o vplivu povpraševanja na spremembo cene. O dveh stvareh, ki se po mojem malce laičnem mnenju lahko aplicirata tudi na makro raven.
Slovenska davčna zakonodaja ima dva glavna problema:
- Je tako zapletena, da je ne razumejo niti na ministrstvu za finance.
- Je nestimulativna za gospodarstvo in predvsem za tuje investitorje, ki niti ne vedo točno, kako investirati v naša podjetja.
Skupna točka obeh problemov so nejasni in previsoki davki. Že dejstvo, da vsako malo večje podjetje potrebuje davčnega svetovalca in da je celo ceneje plačevati svetovalčeve drage svetovalne ure kot pa plačati poln davek, je znak za alarm. Roko dam v ogenj, da ni podjetja v Sloveniji, ki ne bi na tak ali drugačen način vsaj enkrat utajilo davka. Potni stroški, reprezentanca, kompenzacije na koncu in začetku leta, računi za navidezne storitve, offshore nakazila in še je tega. Decembra produktivnost v malih podjetjih pade, saj vsi panično kličejo kolege z željo po vhodnih računih za zmanjšanje davčne osnove. Vsi bi radi nategnili državo, ker ne želijo več financirati njene neracionalne in netransparentne porabe.
Taveliki gredo celo dlje. Roko dam v ogenj tudi za trditev, da ima vsako večje podjetje (recimo z nad 50 milijoni evrov letnega prometa) kakšno zakrinkano offshore hčerko v kateri izmed davčnih oaz kot so Ciper, Gibraltar, Delaware, Kajmanski otoki in podobno. Ustanovitev takšnega podjetja stane približno 1000 evrov za storitev na ključ in investicija se povrne že z enim nakazilom v izogib slovenskim davkom.
Zato moj predlog o 10-odstotni univerzalni obdavčitvi. Za 10 odstotkov se nikomur ne bo dalo ukvarjati z davčnimi akrobacijami, saj slej ko prej nabereš za takšen znesek stroškov z raznimi provizijami, prenakazili in nenazadnje s porabljenim časom. Verjetno se bi sicer našlo nekaj pohlepnih gostincev, ki bi še to poskušali pokrasti, ampak te stvari bi reševali z drugačno kazensko zakonodajo in predvsem zglednim izvrševanjem.
20, 30, 40, 90 odstotkov od nič ni nič. 10 odstotkov od nekaj pa je nekaj. Za primer – lani so Italijani utajili za 50 milijard evrov davkov – 10 odstotkov od 50 milijard je 5 milijard.
Ne le, da se slovenskim podjetjem ne bi bilo treba več ukvarjati z davčnimi akrobacijami, zaposlovati cele oddelke strokovnjakov za poslovanje z državo. Poleg večje skoncentriranosti na ustvarjanje vrednosti bi takšna zakonodaja k nam končno privabila tuje investicije in mogoče slovenska Silicijeva dolina ne bi ostala le v Pahorjevih sanjah (takrat ko ne sanja, da ga končno lahko potegne sam sebi).
Kot rečeno – zapis je zgolj povzetek lastne (kmečke) logike. Če bi namesto marketinga izbral ekonomijo, bi o tem napisal zaključno nalogo in morda celo naredil kakšen ekonomski model. Tako pa to prepuščam komentatorjem.