Pajzl

… ali Kako je Megafotr pogledal v svoje gene.

Vse se je začelo, ko sem pred mesecem dni neprostovoljno obtičal v Londonu.

Med obtičalimi Slovenci je bil tudi ustanovitelj slovenskega podjetja Genelitik, ki nudi genske analize, na podlagi katerih potem izdelajo personalizirana prehranska priporočila, ki nam bajskom pomagajo k bolj zdravi prehrani in življenju nasploh.

Test se opravi dokaj preprosto – po pošti dobiš vatirano palčko, s katero si eno minuto šariš po ustih in nato ta zdriz daš v epruvetko in vse skupaj pošlješ nazaj po pošti. V roku nekaj dni dobiš nazaj po pošti lepo oblikovano knjižico, v kateri je tvoja analiza enajstih genov, ki so najbolj povezani s pridobivanjem odvečne telesne maščobe. Brošura lepo razloži vlogo posameznega analiziranega gena ter zraven poda prehransko priporočilo (npr. povečajte vnos polinenasičenih maščobnih kislin). Ker seveda ne vem, kaj pomeni polinenasičena maščobna kislina (vem samo, da je zagotovo ni v Olimpijinem mesnem bureku), je zraven še seznam jedi, ki to stvar vsebujejo.

Na prvi pogled test ne ponudi nič, kar že ne bi vedeli. Izogibaj se cukru, jej čim manj nasičenih maščob blablabla. Dodana vrednost testa je v tem, da te stvari malo bolj razdela. Nekateri ljudje potrebujejo več polinenasičenih maščobnih kislin (here we go again…), drugi manj. Po domače povedano to pomeni, da nekaterim srečnikom ni treba navsezgodaj zjutraj goltati kapsul ribjega olja (ali ga – bognampomagaj – piti na žlico), medtem ko se meni potem v službi riga po sardinah. In očitno se mi še premalo. Drugače povedano, še vedno se moramo držati splošnih priporočil za zdravo prehrano, test pa nam le pove, katera priporočila lahko delno ignoriramo in katera moramo še posebej upoštevati.

Test analizira genotip, kjer izvemo kateri gen smo podedovali po kom od staršev. Na podlagi teh podatkov nato dobimo priporočeno dnevno dozo kalorij za hujšanje (ob predpostavki, da poprej pošteno povemo svojo kilažo, oziroma v mojem primeru prej tonažo ali izpodriv kot se za čezoceanke in po teži meni sorodne stvari spodobi) ter navodila, kako zmanjšati ali povečati aktivnost določenega gena.

In kako zelo zjeban je moj DNA? Priporočila se presenetljivo (kako tudi ne) skladajo z mojo krvno sliko. Trigliceridi me bodo spravili v grob, povečati moram vnos vitamina E in resveratrola (to moram še poguglati) ter požreti manj maščob (burek light anyone?).

Res bi lahko le na en velik list napisali “MANJ ŽRI, PRAŠIČ” in bi to držalo, vendar je motivacija dosti višja, če imaš nekje na papirju zapisan recept le zate.

Po dveh urah in pol čakanja v vrsti pred londonskim Apple Storu, sem 25. junija, torej dan po uradnem lansiranju, postal lastnik novega iPhona. Načeloma ne spadam med early adopterje, tokrat pa je izjemi botrovala stavka francoske kontrole letenja, ki je povzročila, da sem na stroške EasyJet-a prisilno še 4 dni bival v Londonu. Ker pač nisem imel kaj pametnejšega početi, sem šel malo stat v vrsto.

Dve uri in pol sta sicer minili precej hitro. Čakajoči v vrsti smo bili neke vrste turistična atrakcija in z nami so se slikali turisti, intervjujali so nas novinarji angleških televizijskih hiš, zaposleni v Apple Storu pa so se trudili, da je čakanje bilo čim manj mučno. Delili so nam vode in senčnike, starejšim pa nudili stole. Neka prijazna punca pa je hodila sem in tja, njena edina zadolžitev pa je bila small talk s čakajočimi.

Že med čakanjem sem na Facebooku objavil svojo nakupno namero in v roku 15 minut sem prejel vsaj 10 naročil. Problem je bil limit na mojih kreditnih karticah ter omejitev Apple Stora, saj so lahko eni osebi prodali največ dva telefona. Dva sem tudi vzel (ne, ne prodam drugega, ker ga že ima sodelavec).

Okej, rivju.

Morda bom zvenel kot fanboy, mogoče to tudi sem, ampak telefon res nima konkurence. V bistvu sem mnenja, da že model 3G (ne S) še vedno nima konkurence. Resnično ne razumem zagovornikov BlackBerry-jev, ki se še vedno hvalijo s funkcijo push maila…

ZASLON
Retina zaslon je točno to kar obljublja. Neverjetna resolucija, izjemen kontrast in širok vidni kot. Ko iz štirke pogledaš na katerega izmed starejših modelov, se vprašaš, kaj hudiča si moral prej trpet. V bistvu je zaslon videti kot natisnjena stran.

FUNKCIJE
Pač iPhone. Glavna prednost vseh iPhonov pred konkurenco je ravno izjemen nabor aplikacij v App Storu, tako da se s prihodom novih generacij funkcionalnost ne spreminja drastično. Pri Applu se sicer najbolj hvalijo z “revolucionarnim” Face Timom, torej video klicem, ampak to v od ZDA razvitejših državah, kot je npr. Slovenija, poznamo že od začetka uvedbe UMTS-ja. Videoklici se nikoli niso prijeli, ker je pač butasto, da hodiš po cesti in si med pogovorom snemaš ksiht. iPhonov video klic sicer deluje na malo drugačen način in sicer tako, da pokličeš nekoga, ki ima prav tako štirko ter med klicem tapneš na izbiro Face Time. Stvar deluje le, če sta oba lastnika telefonov priklopljena na wi-fi omrežje.

Je pa ena izmed zabavnejših novosti gotovo vgrajen giroskop. Giroskop je predvsem namenjen igram in omogoča prepoznavo gibanja telefona v zraku. Prejšnje generacije so sicer lahko zaznale nagibanje telefona s pomočjo vgrajenega accelerometra, štirka pa vse to pelje še korak naprej. Podpora s strani aplikacij je trenutno sicer še šibka in edina igra za test giroskopa je Eliminate: Gunrange, kjer z različnim orožjem streljaš v tarče. Zelo zabavno in obetajoče.

HARDVER
Največji korak naprej je (končno) 5-megapikselski fotoaparat s (končno) precej močnim led flešem. Fotke so super in po zaslugi že znanega touch fokusa lepo ostre in jasne. Velik napredek je tudi pri snemanju, saj je štirka zmožna zajeti video v HD 720p, še vedno pa se v primerjavi s (tudi starejšimi, še na kasete) videokamerami slika preveč “gumijasto” zvija, če med snemanjem telefon štorasto premikaš. Ampak še vedno nova kamera trga gate.

Opazna novost so tudi močnejši zvočniki, ki iPhone spremenijo v prenosni mp3 predvajalnik, saj so dovolj močni, da se glasbo s čisto solidno kakovostjo zvoka da poslušati na prostem. Vso mašinerijo napaja večja baterija, ki sicer obljublja opazno daljše čase uporabe, sam pa sem opazil približno četrtinsko izboljšanje.

OHIŠJE
Biser. Skoraj dobesedno. Telefon je tako lep in prijeten na otip, da sem po enem dnevu odstranil zloglasni bumper, ki ga Apple prodaja kot zaščito pred praskami in po zadnjih kritikah tudi kot zaščito pred izgubo signala. Slednje sicer nisem opazil, pa sem telefon držal na vse mogoče načine. Steklo, ki je spredaj in zadaj, naredi telefon simetričen, hkrati pa vzbuja strah pred praskami, ampak zaenkrat je steklo, ki naj bi bilo po trdnosti na stopnji safirja, zdržalo že nekaj testov. Odporno je tudi na prstne odtise in maščobo. Sicer se šarjenje (sploh s prešvicano kožo) pozna, ampak svinjarijo spraviš dol že z enim potegom čez majico.

PLUSI:
+ vsesplošna uporabnost
+ videz
+ kamera
+ zaslon
+ zvočniki
+ še vedno daleč najboljša izkušnja pri brskanju po spletu

MINUSI
- dejstvo, da ga pri nas še vedno ne prodaja noben operater (#šalabajzer)
- dejstvo, da bom naslednji dan kupil novega (na kredit, za ledvico), če tega uničim
- sprejem signala je na splošno malce slabši, ne glede na to, kako ga človek drži

Kakorkoli že, mene že od 2G modela ne ganejo več razne butaste akcije slovenskih operaterjev, v katerih za 50 evrov prodajajo pet let staro tehnologijo v raznih nokiah in LG-jih. Trenutno lahko Applu vsaj do kolen seže le Android, razni gozdni sadeži pa naj služijo bolj kot obtežilniki papirja, na katere lahko mogoče kdaj pa kdaj napišeš kak SMS.

S pomočjo web servisa za izvršbe, ki ga nudi Vrhovno sodišče na naslovu https://covl.sodisce.si

Ne morem verjet svojim očem, ampak končno so v javni upravi uspeli spacati skupaj vzorno spletno mesto z odlično uporabniško izkušnjo.

Z neplačniki je res cela pizdarija, saj je podjetniška kultura v Sloveniji na psu. Načeloma z večjimi firmami, ki uporabljajo SAP, ni težav, saj se plačila samodejno izvršijo na valuto, do problemov pa pride pri goljufivih podjetnikih in ja – tudi pri državni upravi.

Izvršbe so nekoč bile drage in zamudne, s temle odličnim servisom pa bom od danes naprej sledil ustaljenemu pravilu: 30 dni roka plačila, prvi opomin z 8-dnevnim podaljšanim rokom, drugi opomin s pozivom za takojšnje plačilo in grožnjo z izvršbo in nato izvršba.

Brez milosti.

Danes sem ga dobil po pošti in ga takoj stestiral. Dela fascinantno!

Na živce mi je šlo, da sem v avtu poslušal nonstop ene in iste komade – pa naj gre za naše ultra široko glasbeno razgledane radie z neverjetno zabavnimi špikerji (z izjemo še vedno dokaj dobrega Radia SI), ali pa zbirko cedejev. Preprosto ne da se mi snemati nove glasbe na RW CD, zato je bil čas za nakup vmesnika, ki je moj iPhone in njegov 8-gigabajtni disk povezal z avtoradiem v Megamobilu.

Gre za majhen FM oddajnik, ki mu nastaviš frekvenco, nato pa le-to uloviš še na avtoradiu. Deluje le znotraj zelo majhnega premera in zato zunaj avta ne deluje več. Znotraj deluje pa odlično! Usedem se v avto, priklopim oddajnik na telefon, na radiu pritisnem na prednastavljeno frekvenco in komad se mi ne ponovi niti enkrat.

Prekleto vredno usranih 20 EUR.

Marta je moj novi GPS, konkretneje Garmin Nuvi 200W. Prvič sem jo konkretno stestiral na poti na Lošinj in sem precej zadovoljen. Prijeten ženski glas je le enkrat falil in me pred trajektom želel poslati v Pulo, namesto v Brestovo, oddolžila pa se mi je s tem, ko je našla bližnji bencinski servis, ko mi je zmanjkalo plina za žar. Marta je sedaj edina baba, ki se ji pustim ukazovati, ko pride do usmerjanja med vožnjo.

Pri izbiri tako ali tako ni bilo dileme – ko kupuješ GPS, je edina racionalna izbira Garmin. User friendly, ugoden, ultra kompatibilen in neverjetno trpežen. Z Adria Route deluje brezhibno.

Plusi:

• pregleden in velik zaslon
• zelo glasen zvočnik
• super preprosta uporaba
• močan vakuumski nosilec za vetrobransko steklo
• precejšnja natančnost
• najde zanimiva mesta
• ugodna cena

Minusi:

• slabo rangiranje cest (včasih te pošlje v zavoj na prednostni cesti z makadamskim odcepom)
• med vožnjo se ne poveže s sateliti
• pri polnjenju se vedno prižge ob prižiganju avta
• abecedna tipkovnica, namesto QWERTZ/Y

Urednik je očitno navdušen nad mojim prejšnjim prispevkom.

Sicer bi lahko naval obiska uporabil zato, da dece povabim, da gume za svoj avto kupijo na www.topolino.si, babe, da si dajo duška na www.diva.si, vse skupaj pa, da poskusijo srečo na www.zegn.si.

Ampak se bojim, da me urednik ne bo več umestil na prvo stran, če to storim

Porabil sem še zadnji bon za OMV-jevo novo dizelsko gorivo Sprint Diesel. Bo verjetno že nekaj na tistih aditivih, saj je potovalni računalnik v mojem golfu pokazal za en deci nižjo porabo. Vzorec vožnje je bil običajen – večina mestne vožnje med ljubljanskimi semaforji in v povprečju dve relacijski na teden.

Aditivi¹ naj bi poskrbeli tudi za čistejši izpuh in mirnejše delovanje. Slednjega sicer nisem zaznal², sem pa opazil ogromno razliko v skrbi za globalno segrevanje – ves čas mojega testa stotih litrov tašparovnega ekodizla je namreč deževalo, povprečna temperatura pa ni bila višja od 15 stopinj. Očitno sem krepko prispeval k boju proti previsokim temperaturam. Očitna sprememba temperature se vidi tudi na spodnji sliki – ob istem času je bila ta pred uporabo Sprint Diesla 22 stopinj, po končanem testiranju pa le borih 16.

Gorivo torej res nekaj malega pripomore k nižji porabi in če upoštevamo dejstvo, da je čakanje v kilometrski koloni dan pred mikro podražitvijo goriva slovenski nacionalni šport, je to definitivno velika konkurenčna prednost, kljub temu, da pri polnem tanku ne prihraniš niti za en pir. Ampak veliko Slovencev očitno ne zna računati, ko pride do goriva.

1. sicer sem mnenja, da se dosti manj grozno sliši beseda dodatki [↩]
2. verjetno bi moral spremembe meriti s kakšnimi merilnimi napravami in ne tako, da na havbo prislonim uho [↩]

Odkar sem si kamrico najel v Šiški, pogosto zahajam v tukajšnji Mercator center. Za razliko od večine ljudi, ki jih poznam, se namreč v velikih hipermarketih prav fino počutim. Veseli me namreč dejstvo, da imam večjo izbiro – lep primer je tridesetmetrska polica s sadnimi jogurti.Odkar so tavelik Mercator prenovili, je kupcem na voljo tudi nekaj samodejnih blagajn, kjer sam poskeniraš svoje izdelke, jih zložiš v vrečke in na koncu mašini tudi plačaš. Od prenove še nikoli nisem šel na “človeško” blagajno, saj so tile majhni robotki odlična zadeva! Ko se pred klasičnimi blagajnami vije kolona gumbov in elektronike neveščih slehernikov, je namreč prav fin občutek pristopiti do vedno prostih samodejnih blagajn in špecerijo zložiti v brezplačne vrečke. Te so veliko trpežnejše od ušivih brezplačnih, ki jih dobiš na klasični blagajni, povrh vsega pa so ravno prave velikosti. S tistimi plačljivimi bi namreč lahko zakril del ozonske luknje, pod umivalnikom pa se mi jih je nakopičilo že kar lepo število. Blagajna kupca prijazno in uporabno vodi skozi cel postopek, navodila pa daje v ravno pravih trenutkih. Sistem je res dodelan do zadnjega detajla – ima celo magnetno ploščico, na katero se podpišeš pri plačilu s kreditno kartico!Daleč največja prednost teh blagajn pa je, da se jih penziči na daleč izognejo in zato odpade tekanje blagajničarke od blagajne, da bi stehtala jebene banane in mamki spotoma prinesla še paket napolitank za vnuke. Glasovnemu vodenju bi bilo zabavno dodati še funkcijo, ki bi na glas povedala naziv izdelka. Blazno hecno bi bilo, ko bi se blagajna čez pol nakupovalnega centra zadrla (navodila so namreč zelo glasna): “Kondomi, Durex, dva evra dvaindvajset. Lubrikant, analni, štiri evre petdeset. Folija, prozorna, osemdeset centov. Smetana, v dozi, evro petnajst. Sladki greh, čokolada, evro dvanajst.”

V teh dneh nam revežem brez klim v avtih in stanovanjih preti dehidracija, zato vse naokrog trobijo, da je treba piti.Če je treba piti, pijmo na nivoju. Počasi mi že gre na kozlanje od vseh tistih umetnih sirupov in cedevite, zato sem v Mercatorju odkril 100% pomarančni sok za usranih 75 centov (za primerjavo: 0,33l Cappy iz avtomata stane pol evra).Sok je blazen. Nima okusa po sintetiki, dovolj je gost in na blizu ledišča shlajen je orgazmičen. Pravkar se odpravljam po plato.Priporočam. (bi dal link pa ga ne najdem v njihovi spletni trgovini z gnilim, neuporabnim iskalnikom).

Večkrat sem že omenil, da je podiplomski študij trženja na ljubljanski Ekonomski fakulteti precej lahka stvar. Z eno izjemo – statistiko 2.Ta predmet je grozen. Že samo izpit traja okrogle 3 ure, snovi pa je toliko, da ne veš kje začeti. Ker sem precej len, povrhu vsega pa zaradi obilice dela v službi nimam časa vsega tega sranja sam študirati, sem se spet obrnil na inštruktorja Dejana.Dejan je fajn. Zaradi kar zasoljenih cen je verjetno precej bogat (tečaj statistike 2 recimo stane 120 EUR in obsega cca. 8 srečanj), ampak njegove storitve so na vrhunski ravni. Ironično je, da ga zaradi kakovosti učenja priporočajo celo naši lastni asistenti, čeprav se nanj obračamo ravno zaradi njihovih slabih pedagoških sposobnosti (da ne bo pomote – so odlični strokovnjaki, ampak – vsaj nekateri – jebeno slabi pedagogi).Njegov sistem učenja je do potankosti izpiljen:- skupine niso večje od 6 udeležencev- potrebuješ le kuli za pisanje opomb, saj vso gradivo dobiš tam- razlaga hitro in jasno, za vprašanja je vedno na voljo na inštrukcijah, po telefonu in po mailu- na svoji spletni strani ima modul za e-učenje- njegovi zapiski so blazno pregledni, sistemizirani in se mimogrede na forumu EF prodajajo kot vroče žemlje- za svoje storitve nudi garancijo in te v primeru neuspešnega opravljanja do naslednjega roka uči zastonj (seveda, če je očitno, da si se trudil)Priporočam ga vsem, ki so podobno leni kot jaz in imajo odpor do stvari, ki jih računalniki danes izračunajo v trenu oka in zato ne vidijo smisla v papirnatem računanju.