Arhiv kategorije 'Prakseologija'

Primer zgledne embalaže

22.06.2006 ob 16:27

V okviru izobraževanja o vedi, ki ji pravim embalažologija, objavljam case study odličnega pakiranja. Gre za topljeni sir President, ki je definitivno najboljši od topljenih sirov in navkljub zelo znani in priznani firmi ter izvrstemu okusu spada med cenejše topljene sire.
Upam, da se bodo ostali proizvajalci topljenih sirov zgledovali po francoskih embalažologih, ki so pakungo naredili nadvse user-friendly.
Prvič: sirčki so kot se za ta proizvod spodobi, skupno pakirani v tipični okrogli kartonasti škatli. Pri zastrašljivo veliko tovrstnih proizvodov mora uporabnik za odprtje škatle uporabiti orodje. To pa embalažologija strogo prepoveduje. Pri Presidentu in še peščici drugih proizvajalcev so odpiranje elegantno rešili s prednameščeno vrvico, ki jo uporabnik potegne okoli škatlice (glej Sliko 1). Nekateri proizvajalci so sicer takšen sistem že vpeljali, vendar so pri izbiri materiala bili preveč šparovni in so vgradili usrano vrvico, ki se ob močnejšem potegu bolj lačnega uporabnika strga. President je vgradil vrvico, ki bi zaradi svoje trpežnosti lahko služila tudi mafijcem za davljenje žrtev.
Slika 1: Sistem za odpiranje škatle
Ko uporabnik škatlo odpre, ga v notranjosti čakajo v alufolijo lično zapakirani trikotni sirčki. Pri večini proizvajalcev je odvijanje sirčkov iz alufolije prava umetnost, še posebej če si konzumator ne želi umazati prstov. Skoraj nemogoče je proizvod odviti iz ovoja ter ga hkrati obdržati v primarni obliki.Preučevan proizvajalec pa je zagato ponovno elegantno rešil z namestitvijo dveh (zopet zelo trpežnih) rdečih plastičnih trakcev (glej Sliko 2), ki potekata po obeh daljših stranicah zgornje ploskve produkta. Ko ju uporabnik potegne, v hipu odstranita celotno zgornjo ploskev ter omogočita prost dostop do sira. Pohvalno.
Slika 2: Sistem za odpiranje sirčkov
Slike so malenkost motne, saj ocenjevalec poseduje le fotoaparat na svoji nokii 6630.

  • Share/Bookmark

Osnove embalažologije

9.06.2006 ob 12:34

Povod za tale post je ureznina, ki sem jo utrpel ob odpiranju embalaže, v kateri je bil zalit USB ključek.

Z mojim čudnim sostanovalcem imava na trenutke preveč časa. Takrat razvijava teorije, zakone, šole, hipoteze in predloge za boljše življenje. Ena izmed vej najine znanosti je embalažologija. Povod za razvoj te znanosti je dejstvo, da večina proizvajalcev ne zna razviti embalaže, ki bi bila user friendly. Embalažologija pozna več kriterijev dobre in več kriterijev slabe embalaže. Veda o embaliranju sicer že obstaja in jo učijo po šolah in faksih, vendar se da razložiti čisto preprosto in ker je na tak način razlagajo, proizvajalci svoje izdelke pakirajo v razne neprebojne ovoje.

Naredimo preprosto razlago tudi tistim, ki niso preveč bistri.
Dobra embalaža ima naslednje značilnosti:- se enostavno odpre- se enostavno zapre- je trpežna- varuje izdelek pred staranjem in fizičnimi poškodbami- je prijetna na pogled (upam, da blog bere tudi kdo izmed odgovornih za Mercatorjevo trgovsko znamko)- se da enostavno pomanjšati, tako da v košu za smeti ne zavzame preveč prostora
Primer dobre embalaže: vrečka kilskega Čokolina
Značilnosti slabe embalaže:- se težko odpre – v najhujših primerih za odprtje potrebuješ orodje- ob odprtju se izdelek poškoduje- jo je nemogoče zapreti, ali pa za zaprtje potrebuješ pripomoček (npr. alufolijo)- izgleda grdo
Primer slabe embalaže: embalaža za večino spominskih kartic (zalito s plastiko, za odprtje potrebuješ oster predmet)
Pri tako preprostih pravilih za dobro embalažo mi res ni jasno, kako nekaterim velikim podjetjem uspe narediti totalen zmazek, ki ga odpiraš pol ure, se zraven porežeš, na koncu pa z nožem opraskaš izdelek.

  • Share/Bookmark