Danes sem imel burno debato z znancem, ki me je obtožil “menedžerskega razmišljanja”. Očitno je žalitev, če te kdo označi, da razmišljaš kot menedžer, ker navsezadnje je menedžer debel povzpetnik v kravati, ki v svoji pisarni kuje plane, kako zlorabiti majhnega človeka in si nagrabiti milijone.
Debatirala sva o delavskih demonstracijah, ki se jih je udeležil. Vprašal sem ga, kakšna je rešitev za ta problem in kdo je kriv za nastalo situacijo, a rešitve ni poznal, za sranje pa so krivi menedžerji.
Sam menim, da so današnje demonstracije bile popolnoma nepotrebne in sprožene s strani sindikalnih vodij, ki očitno morajo na štiri leta pokazati, da še migajo. Zakaj so nepotrebne? Poglejmo kaj zahtevajo:
- dvig minimalne plače na 600 evrov
- več delovnih mest
- krajšo delovno dobo
Se kdo vpraša od kod pride denar? Če podjetje mesečno zasluži 10.000 evrov in če ima 20 zaposlenih, ki dobijo mesečno po 500 evrov, potem ima to podjetje le dve možnosti – zaposlene pustiti na takšni plači, ali pa odpustiti dva zaposlena ter njuni plači razdeliti med ostale. Prvi dve izmed zgoraj naštetih alinej se torej izključujeta. Če pa je bruto plača preobremenjena s prispevki pa se avtomatsko izključi tudi tretja alineja, saj pokojninski sistem stoji na preslabotnih nogah. Sindikalni vodje prekleto dobro vedo, da bi se gospodarstvo sesulo v prah, če bi vlada in gospodarstveniki popustili vsem zahtevam, dvignili minimalno plačo na 600 evrov in odprli dodatna delovna mesta kar tako. Pa saj, tak sistem smo enkrat že imeli in je neslavno propadel.
Povsem razumem stisko preslabo plačanih delavcev na minimalcu in sočustvujem z njimi, ampak če denarja v gospodarstvu ni, bo za njihovo preživetje morala poskrbeti država s krčenjem svojih enormnih in povsem nepotrebnih stroškov.
Če bi danes vprašal ljudi, ki so demonstrirali, ali bi raje nazaj star, jugoslovanski sistem, bi verjetno večina odgovorila da ja. In v tem je ena od težav. Večina bi takoj bila za to, da bi vsi imeli enako malo, namesto da bi stremeli k temu, da bi imeli vsaj enako veliko. V jugoslovanskih časih so ljudje bili zadovoljni, ker so bili vsi enako revni, danes pa so nezadovoljni, ker so še vedno revni, medtem ko so drugi bogatejši. Za njih se od Jugoslavije ni spremenilo nič drugega kot le to, da se imajo danes s kom primerjati.
Za trenutno slabo gospodarsko stanje niso krivi Šrot, Bavčar, Kordež in Bobinac, temveč miselnost in vzgoja, ki smo ju prinesli iz prejšnjega stoletja. Rešitev v trenutni krizi je le, da stisnemo zobe in počakamo na boljše čase. Če vsem dobro plačanim slovenskim menedžerjem vzamemo plače, se to nikomur ne bo poznalo, le ušli nam bodo (tudi tisti dobri) v tujino.
Vsekakor pa je treba na glavo obrniti naš usran šolski sistem. Ukiniti (ali le močno omejiti vpis) je treba šole z neperspektivnimi poklici ter spremeniti metode učenja v ostalih.
Zakaj vsako leto dobimo nekaj sto šivilij, ko pa je to povsem neperspektivna panoga in ne poznam več slovenskega tekstilnega podjetja, ki bi obetalo? Kje in za koliko denarja jih bomo zaposlili? Pa gospodinje, turistične tehnike in podobne poklice, ki jih “izobrazijo” neperspektivne srednje šole? Zakaj v osnovnih šolah otroke še vedno učijo isto snov kot so jo predavali nam? Zakaj na fakultetah vztrajajo pri preživetem sistemu učenja faktov, namesto, da bi študente integrirali v gospodarstvo že med študijem? Zakaj hudiča nihče ne razmišlja kako ljudi že med šolanjem pripraviti za takojšnje delo in jim ne le dati (povečini) nekoristne teoretične podlage, ker jih bodo tako ali tako kasneje v podjetju naučili, da iz te teorije potegnejo kaj prakse? Zakaj ljudi od rojstva navajajo na poslušnost in ponižnost, namesto na inovativnost in pogum?
Problem je torej v tem, da Slovenija še vedno vztraja pri ustvarjanju nezaposljivih kadrov za neperspektivne panoge, v šolah s potencialom pa se nedotakljivi profesorski fosili trdno oklepajo znanja, ki so ga pridobili nekaj deset let nazaj.
Iz dreka bomo prilezli šele takrat, ko bomo vsako leto namesto 1000 novih diplomiranih šivilij dobili toliko inženirjev elektronike, programerjev, zdravnikov, dizajnerjev, biologov pa tudi dobrih ekonomistov, komunikologov, tržnikov in novinarjev.
(No, tudi kakšna devalvacija evra bi nam prišla prav…)