Pajzl

Živim na Rudniku, zato kupujem v bližnjem nakupovalnem središču, kjer imam za fasngo na voljo Leclerc in Mercator. Na začetku sem sicer pogosto zahajal k Francozom, saj imajo na izbiro lepo paleto francoskih tradicionalnih jedi s cassouletom na čelu, bili pa so tudi prvi, ki so začeli prodajati Haagen Dasz.

Ko se je čez parkirišče odprl Mercator pa sem začel kupovati tam. Razlogi?

• arogantne francoske pizde ne dajejo tamalih vrečk in verjetno za dve pašteti in kilo kruha kupoval tavelike vrečke
• Mercator ima avtomatske blagajne
• Mercator ima lepe trgovine
• Mercator ima prijazne zaposlene
• Leclerc zgleda kot skladišče
• Leclerc ima naci varnostnike, ki ti ne pustijo v trgovino nesti nahrbtnika
• V Mercatorju v vozičke ni treba tlačiti kovancev

Dejstvo, da je Mercator slovenski, me ne gane. Če bo zraven trgovino zgradil trgovec iz Azerbajdžana in mi bo ponudil vse zgoraj naštete prednosti ter mi na blagajni še zložil špecerijo v vrečko, bom podpiral azerbajdžansko gospodarstvo.

Res mi ni jasno, kako lahko trgovci v Sloveniji zapravijo na milijone evrov letno za trapasto oglaševanje, v trgovinah pa kupce z njihovim denarjem izsiljujejo, da sami zlagajo vozičke, jim ne dajejo vrečk in jim niti na pamet ne pade, da bi na blagajni kdo kupcu zložil stvari v vrečko¹

Ša-la-bajzerji!

1. Muller je svetla izjema, ker ima ob blagajni prijazne punce, ki počno ravno to [↩]

Danes sem imel burno debato z znancem, ki me je obtožil “menedžerskega razmišljanja”. Očitno je žalitev, če te kdo označi, da razmišljaš kot menedžer, ker navsezadnje je menedžer debel povzpetnik v kravati, ki v svoji pisarni kuje plane, kako zlorabiti majhnega človeka in si nagrabiti milijone.

Debatirala sva o delavskih demonstracijah, ki se jih je udeležil. Vprašal sem ga, kakšna je rešitev za ta problem in kdo je kriv za nastalo situacijo, a rešitve ni poznal, za sranje pa so krivi menedžerji.

Sam menim, da so današnje demonstracije bile popolnoma nepotrebne in sprožene s strani sindikalnih vodij, ki očitno morajo na štiri leta pokazati, da še migajo. Zakaj so nepotrebne? Poglejmo kaj zahtevajo:

• dvig minimalne plače na 600 evrov
• več delovnih mest
• krajšo delovno dobo

Se kdo vpraša od kod pride denar? Če podjetje mesečno zasluži 10.000 evrov in če ima 20 zaposlenih, ki dobijo mesečno po 500 evrov, potem ima to podjetje le dve možnosti – zaposlene pustiti na takšni plači, ali pa odpustiti dva zaposlena ter njuni plači razdeliti med ostale. Prvi dve izmed zgoraj naštetih alinej se torej izključujeta. Če pa je bruto plača preobremenjena s prispevki pa se avtomatsko izključi tudi tretja alineja, saj pokojninski sistem stoji na preslabotnih nogah. Sindikalni vodje prekleto dobro vedo, da bi se gospodarstvo sesulo v prah, če bi vlada in gospodarstveniki popustili vsem zahtevam, dvignili minimalno plačo na 600 evrov in odprli dodatna delovna mesta kar tako. Pa saj, tak sistem smo enkrat že imeli in je neslavno propadel.

Povsem razumem stisko preslabo plačanih delavcev na minimalcu in sočustvujem z njimi, ampak če denarja v gospodarstvu ni, bo za njihovo preživetje morala poskrbeti država s krčenjem svojih enormnih in povsem nepotrebnih stroškov.

Če bi danes vprašal ljudi, ki so demonstrirali, ali bi raje nazaj star, jugoslovanski sistem, bi verjetno večina odgovorila da ja. In v tem je ena od težav. Večina bi takoj bila za to, da bi vsi imeli enako malo, namesto da bi stremeli k temu, da bi imeli vsaj enako veliko. V jugoslovanskih časih so ljudje bili zadovoljni, ker so bili vsi enako revni, danes pa so nezadovoljni, ker so še vedno revni, medtem ko so drugi bogatejši. Za njih se od Jugoslavije ni spremenilo nič drugega kot le to, da se imajo danes s kom primerjati.

Za trenutno slabo gospodarsko stanje niso krivi Šrot, Bavčar, Kordež in Bobinac, temveč miselnost in vzgoja, ki smo ju prinesli iz prejšnjega stoletja. Rešitev v trenutni krizi je le, da stisnemo zobe in počakamo na boljše čase. Če vsem dobro plačanim slovenskim menedžerjem vzamemo plače, se to nikomur ne bo poznalo, le ušli nam bodo (tudi tisti dobri) v tujino.

Vsekakor pa je treba na glavo obrniti naš usran šolski sistem. Ukiniti (ali le močno omejiti vpis) je treba šole z neperspektivnimi poklici ter spremeniti metode učenja v ostalih.

Zakaj vsako leto dobimo nekaj sto šivilij, ko pa je to povsem neperspektivna panoga in ne poznam več slovenskega tekstilnega podjetja, ki bi obetalo? Kje in za koliko denarja jih bomo zaposlili? Pa gospodinje¹, turistične tehnike in podobne poklice, ki jih “izobrazijo” neperspektivne srednje šole? Zakaj v osnovnih šolah otroke še vedno učijo isto snov kot so jo predavali nam²? Zakaj na fakultetah vztrajajo pri preživetem sistemu učenja faktov, namesto, da bi študente integrirali v gospodarstvo že med študijem? Zakaj hudiča nihče ne razmišlja kako ljudi že med šolanjem pripraviti za takojšnje delo in jim ne le dati (povečini) nekoristne teoretične podlage, ker jih bodo tako ali tako kasneje v podjetju naučili, da iz te teorije potegnejo kaj prakse? Zakaj ljudi od rojstva navajajo na poslušnost in ponižnost, namesto na inovativnost in pogum?

Problem je torej v tem, da Slovenija še vedno vztraja pri ustvarjanju nezaposljivih kadrov za neperspektivne panoge, v šolah s potencialom pa se nedotakljivi profesorski fosili trdno oklepajo znanja, ki so ga pridobili nekaj deset let nazaj³.

Iz dreka bomo prilezli šele takrat, ko bomo vsako leto namesto 1000 novih diplomiranih šivilij⁴ dobili toliko inženirjev elektronike, programerjev, zdravnikov, dizajnerjev, biologov pa tudi dobrih ekonomistov, komunikologov⁵, tržnikov in novinarjev.

(No, tudi kakšna devalvacija evra bi nam prišla prav…)

1. z gospodinjsko srednjo šolo, ki je verjetno najbizarnejša izmed vseh [↩]
2. ko sem v sestrinem učbeniku za družbo prebral, da baje še vedno živimo v industrijski dobi, me je kap [↩]
3. na programu Informatika na EF kot edini programski jezik učijo Fortran [↩]
4. pardon, inženirjev tekstilne tehnologije [↩]
5. takih, ki bodo že prvi dan službe znali sestaviti medijski načrt in se ne bo nihče sekiral, če niso nikdar brali Kotlerja [↩]

Ali kako s tipkovnico premagati 7 tisoč pušk (in nekaj deset patrij).

Pred dnevi sem pisal o nepravičnih kriterijih zelo očitno nekorektnega razpisa, pisanega na kožo le enemu ponudniku in po tem, ko je zapis povzel tudi Had ter se je zadeva razširila še po Facebooku in Twitterju, se je ministrstvo zganilo.

MORS je napovedal, da bo umaknil javno naročilo za oglaševanje na Najdi.si. Delo Mag danes piše, da so kot razlog za to navedli, da oglaševanja ne potrebujejo, ker so uvideli, da v prihodnje ne bo več potrebe po dodatnem zaposlovanju v slovenski vojski.

V nekaj dnevih, ko je bil razpis objavljen, so očitno dobili na mizo raziskavo, ki ugotavlja, da imajo dovolj vojakov. Verjetno so slovenski kerlci v zadnjih dneh kar drli v vojašnice, medtem ko so sredi septembra raje ležali doma. Verjetno so se ustrašili mraza, vojska pa je znana po toplih enolončnicah in oblačilih iz volne in goreteksa.

Danes sem po elektronski pošti dobil povabilo k oddaji ponudb za spletno oglaševanje, ali kot temu rečejo v vojski “objavo tekstovnih in slikovnih oglasov z neposredno povezavo na spletno predstavitev oglaševalca”.

Oglaševalski kruh je v teh časih težak, suh in plesniv, zato sem seveda priložnost zgrabil z obema rokama in dokumentacijo na dušek prebral. Oziroma jo prebral do prve točke poglavja “Zahteve oglaševalca”.

Ministrstvo za obrambo naroča za 15 tisoč evrov tekstovnega oglaševanja na ključne besede, tekstovnih oglasov na doseg, grafičnih oglasov na ključne besede in video oglasov na doseg. Tekstovne oglase so pripravljeni plačevati na klik, medtem ko bi grafične plačevali po prikazu.

Sporni del razpisa, ki si zasluži pozornost Kosove komisije pa je sledeč:
Ponudnik mora biti lastnik spletne strani v slovenskem jeziku, katere dnevni obisk presega 130.000 različnih obiskovalcev.

Sporna sta dva dela v zgornjem stavku in sicer “lastnik” ter “130.000 različnih obiskovalcev“.

Po svežih podatkih meritev MOSS je edini medij, ki je sposoben zadovoljiti vse pogoje iz razpisa, Najdi.si. Poleg 24ur.com je namreč ta slovenski iskalnik edino spletno mesto s tako velikim dnevnim dosegom, upoštevati pa je treba dejstvo, da 24ur.com ne ponuja tekstovnega oglaševanja na ključne besede, tako da na koncu Najdi ostane edini kandidat – in to le če se sam prijavi na razpis, saj veliki medijski zakupniki, ki imajo z Najdi.si sklenjene pogodbe z agencijskimi provizijami, niso lastniki medija in tako niso v skladu s pogoji razpisa.

Avtorji razpisa so torej slednjega prilagodili le enemu ponudniku, to pa skušali zapakirati v malce nejasne zahteve, saj so v nasprotju z ustaljeno prakso navedli zahteve po dnevnem dosegu, čeprav je v spletnem oglaševanju merilo mesečni doseg. Ta je naveden v MOSS certifikatih, kar bi pomenilo, da bi bila koruptivna narava razpisa še bolj očitna, saj bi vsakdo podatek o mesečnem dosegu lahko prebral iz spletnega mesta MOSS.

Kako bi razpis izpeljali pošteno? Iz dokumentacije bi odstranili zahtevo po lastništvu medija in omogočili zakup formatov, ki so na voljo na ostalih medijih ter podali minimalen proračun, namenjen mediju ter maksimalno vsoto sredstev, namenjenih kreiranju in vodenju kampanje. Agencije in mediji bi potem tekmovali, kdo bi ponudil nižji znesek za zadnji kriterij in razpis bi bil popolnoma pošten. Poleg tega bi naročnik za svoj denar dobil več, saj bi verjetno največ prijaviteljev ponudilo iskalno in kontektstno oglaševanje na Googlu ter demografsko ciljano oglaševanje na Facebooku (recimo moški med 17. in 25. letom starosti).

Bi dali Dragu Kosu eno nalogo?

Povezava do razpisne dokumentacije: povabilo_splet-2010-2011-pzpb

Sploh tiste najbolj debilne. S hitrejšim kroženjem informacij zaradi interneta so se prav lepo razpasle in takole na uč bi lahko rekel, da jim večina ljudi verjame.

Meni so zanimive, ampak jim ne verjamem nič bolj kot Jamesu Bondu. Saj tudi zvenijo enako kot njegov scenarij.

Zadnja bizarnost je nastala v bolani glavi neke avstrijske novinarke. Saj, kdo drug kot pa Avstrijci, bi rekel kolega Primož. Zmešana babnica je ogorčena nad dejstvom, da je v cepivu živ virus (v katerem pa ni?) ter je prepričana, da v cepivo vgrajujejo nanočipe, ki bodo “onim” omogočale nadzor nad človeštvom. Sicer ne vem, kako bodo v očem neviden čip vgradili GPS modul in SIM kartico…

Pri “onih” teoretiki zarot ponavadi obmolknejo. Najraje jih povprašam, kdo so ti “oni” ter kako so videti, kaj delajo, ali gredo zjutraj na sekret, ali si obrišejo rit kot “mi” in ali jih kdaj napenja. Nekateri omenjajo slavno skrivno društvo Bilderberg, ki je tako “skrivno”, da o njih in njihovih članih Google izpljune preko 1,7 milijona zadetkov (mene najde 53-tisočkrat, torej sem hudičevo tajen). Glej ga zlomka, ravnokar mi je Zemanta ponudila link na članek o društvu na Wikipedii! Tisti, ki so gledali (in mu slepo verjeli) Zeitgeist, so na podlagi nekaj povezav, navedenih v filmih, prepričani, da svetovni red kuje David Rockefeller. Možak je verjetno gledal Austina Powersa in se mu je prikupil Dr. Evil, sedaj pa hoče celo življenje preživeti za televizorjem in gledati nas – majhne rdeče pikice, ki se premikajo po Google Maps. Sicer teoretiki ne vedo natančno, kaj si bo David lahko pomagal, če bo vedel, kdaj gremo v službo, kdaj smo na WC-ju in kdaj se tihotapimo k ljubici skozi okno, ampak sliši se pa kul.

Kje teorije zarote počepnejo? Pri praksi. Ljudje ne znamo držati gobca in še tako pretkan načrt bi nekje ušel v javnost. Eni avstrijski shizofreničarki ne verjame vsak, medtem ko bi tisočim operativcem, ki bi jih na primer nekdo potreboval, da bi izvedel in uspešno prikril napad 11. septembra, mogoče kdo verjel na besedo. Seveda je za tako operacijo tako ali tako nemogoče dobiti celo vojsko visoko usposobljenih operativcev, ki bi bili brez besed pripravljeni pobiti na tisoče sodržavljanov, zato ker si je to zaželel nek bogat starec in s konjakom v roki svoj načrt razkril ostalim senilnežem v nekem nizozemskem hotelu.

Pejte rajš na Šmarno goro laufat pa dejte mir!

Spamerji so postali šlampasti. Nič več neberljivih hieroglifov, v fotke zapakiranih reklam za viagro in nedolžnih subjectov kot so “Hey, check my new profile”.

Sedaj napišejo le še “You have won a million dollars. Please send name, age, country”

Zanimivo.

Seveda sem z veseljem odgovoril:

Zjutraj je tip v oddaji Svet napovedal prispevek Danice Lovenjak in poudaril, da jo lahko povabimo tudi k sebi domov, še posebej takrat, ko se žene ob večeru začnejo zbirati ter skupaj klekljajo in pletejo.

Odlična ideja! Moj dvorni sel že jezdi na konju proti vasi, kjer bo skupaj zbobnal tlačanske žene in dekleta ter jih pripeljal k meni v grad, kjer mi bodo sklekljale novo ogrinjalo, Danica pa bo vse posnela in zraven pripela še dva stara ljudska pregovora ter gledalce poučila, da jih bo zaradi fronte jutri ščipalo v kosteh in da bodo težje šli na blato.

Ni dneva, da se ne bi priklopil na pomožni način delovanja, danes pa niti to ne pomaga, saj tudi v pomožnem delovanju slika zmrzne vsakih 10 sekund. Tehnična pomoč je seveda nedosegljiva, jaz pa zelo dobro vem, kaj bom naredil z računom, ko mi ga pošljejo. Na pamet mi pridejo tele besede: WC, rit, povratna pošta.

Sovražim besedno zvezo mladi podjetnik. Že nekaj časa opažam porast mladcev v dvajsetih, ki so prepričani, da bodo naslednji Mark Zuckerberg. Njihovi napimpani blogi si vsi delijo eno in isto vsebino – kako do kapitala, 10 pravil za uspeh v podjetništvu, kako se mora vesti podjetnik, kako se pravilno mrežiti, osnove podjetniške komunikacije in podobno nakladanje, prepisano iz knjig raznih gurujev.

Z zanimanjem sem prebral več informacij¹ o nekaterih mladih podjetnikih in opazil, da še nihče od njih ni izpeljal niti enega opaznejšega projekta, a kljub temu širokogrudno delijo nasvete kako uspeti s svojo firmo. Druži jih tudi to, da so vsi poskušali uspeti z izdelovanjem spletnih strani in/ali filanjem tonerjev in kartuš za tiskalnike. Blazno inovativno, sploh če upoštevaš, da lahko v isti sapi na njihovih blogih prebereš vsaj tri zapise o tem, kako pomembno je biti inovativen.

Biti podjetnik ne pomeni le, da se oblačiš v obleke in kravate tudi takrat, ko je zunaj 35 stopinj ter da se fotografiraš s cigarami, vinom v pecljastih kozarcih in konjakom. Zame je podjetnik nekdo, ki – lahko tudi v kratkih hlačah – cele dneve preživi za računalnikom, razvija nekaj novega, inovativnega, ki plača zaposlene, preden sam da kaj v žep in ki nasvete manj izkušenim deli šele takrat, ko sam kaj doseže. Torej nekdo, ki ima podjetje z  namenom in ne le zato, da ga ima in da lahko svoj blog poimenuje “blog mladega podjetnika, ki želi uspeti v poslovnem svetu”. Vse skupaj je pri njih le ena sama lepa fasada brez notranje opreme.

Izjeme? Mladi podjetniki v pravem pomenu besede so recimo fantje iz Zemante. Od njih se rad učim pa čeprav ne teoretizirajo o strategijah pridobivanja semenskega kapitala in o pomembnosti mreženja, oni to raje udejanijo v praksi, ostali pa se učimo na njihovem primeru. In to naredijo brez armanija in zloščenih čevljev.

1. na blogih z veseljem opisujejo svoje življenje [↩]

In ravno zaradi tega sem ji danes namenil lastno kategorijo. Tisti, ki me poznajo, lahko povedo, da me tale birokratski fenomen neizmerno zabava. Le kaj mi drugega preostane? Čakanje v vrstah, predpotopni postopki, pošiljanje sem in tja, obrazci, kopije, parafe in last but not least – bizarni poskusi uvajanja e-poslovanja. Na mojo veliko žalost so pred časom ukinili kolkovanje¹.

Danes sem od sooboževalca zgoraj navedenih zanimivosti dobil link do strani Ministrstva za javno upravo, ki rajo vabi k pošiljanju predlogov za izboljšanje poslovanja naših birokratov, ali kot so se izrazili “za izboljšanje kakovosti in poslovne odličnosti”. Kot fanu mi seveda ni preostalo drugega kot da sem kliknil na link, kjer naj bi dobil podrobnosti glede sodelovanja.

Zabavni kot so, pa so dokumentacijo napopali kar v formatu .tif

LJUBIM JIH!

1. a ni to ena super beseda? [↩]